V svoji kolumni za +Portal Dejan Steinbuch piše, da se je vsak, ki je pričakoval mirno in manj ideološko predvolilno kampanjo, pošteno uštel. Ljubljanski mestni svet je na pobudo svetnikov SDS sprva želel omejiti predvsem trubače, a je županova večina zaradi načela enakosti prepoved razširila na vse spontane ulične glasbenike do konca leta 2025. Kar je bilo sprva usmerjeno proti eni skupini, je tako postalo splošna prepoved – tudi za harmonikaše. Ko je SDS ugotovila, da ukrep ne cilja več zgolj na “nezaželene” trubače, temveč tudi na tradicionalno slovenske izvajalce, je podporo umaknila.
Sledil je domnevno spontani vseslovenski shod harmonikarjev na Prešernovem trgu, ki je hitro dobil politični naboj. Med množico se je pojavil tudi Janez Janša, ki je ob narodnozabavni glasbi zaplesal in dogodek izkoristil kot simbolni odgovor na trubače, ki jih del desnice stereotipno povezuje s “tujostjo”. Harmonikarji so tako postali orodje kulturnega in identitetnega sporočila, ne zgolj glasbeni nastop.
Največ prahu pa je dvignila Janševa objava »Ljubljano smo spet naredili slovensko«, ki jo je levica razumela kot nevaren zdrs v nacionalistično retoriko in celo kot parafrazo zgodovinsko obremenjenih nacističnih sloganov. Steinbuch ocenjuje, da si je Janša škandal povzročil sam: namesto politične provokacije je zdrsnil v izključevanje in populizem, primerljiv z retoriko Orbána, Vučića ali Trumpa. Ob tem ironično pripomni, da harmonika sploh ni simbol meščanske Ljubljane – če bi želel res zadeti bistvo urbanega prostora, bi moral na trg pripeljati filharmonijo, ne vaških ansamblov.
Komentirajo lahko naročniki