Slovenska zunanja politika se je v zadnjem času znašla na razpotju, ki razkriva zaskrbljujočo nekonsistentnost. Vlada pod vodstvom premierja Roberta Goloba je nedavno razglasila izraelska ministra Itamarja Ben-Gvira in Bezalela Smotriča za nezaželeni osebi, pri čemer se je sklicevala na njuno dejansko hujskaštvo, sovražno retoriko in podpihovanje nasilja nad Palestinci. Ta ukrep je Slovenijo postavil ob bok državam, kot so Velika Britanija, Norveška in Kanada. Vendar pa istočasno Slovenija ostaja presenetljivo pasivna do predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, čeprav so proti njemu že uvedle sankcije države, kot so Nemčija, Avstrija, Poljska, Litva in ZDA.
Zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je bila nekoč v opoziciji med vlado Janeza Janše glasna zagovornica »jedrne Evrope«, je takrat kot ideal kazala prav na Nemčijo in Avstrijo, državi, ki sta danes med vodilnimi v sankcioniranju Dodika zaradi njegovih napadov na ustavni red Bosne in Hercegovine, hujskaške retorike in povezav z organiziranim kriminalom. Ironično je, da se Slovenija danes ne le izogiba ukrepanju proti Dodiku, temveč se s svojo neaktivnostjo pasivno pridružuje stališčem voditeljev, kot je Viktor Orbán, človek, ki ga je aktualna vlada dolga leta demonizirala in je v novih geopolitičnih razmerah velik zaveznik aktualne srbske oblasti v Beograda ter s tem tudi Dodikove v Banja Luki.
Dodikove finančne lovke v Sloveniji
Tisto, kar zbuja še večje dvome, pa je namig, da se slovenska politika do Dodika ne vodi z vidika načelnosti, ampak zaradi interesnega popuščanja. Vse več je namreč indicev, da obstajajo finančne in politične povezave med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem ter ljudmi iz Dodikovega kroga. Vilo v Portorožu, vredno več kot milijon evrov, si je kupil Đorđe Đurić, Dodikov svak in poslovni zaupnik njegovega sina Igorja Dodika, oba sta sicer pod sankcijami ZDA. Prav Đurić naj bi bil eden ključnih prenašalcev kapitala iz Republike Srbske v Slovenijo, s pomočjo fiktivnih podjetij in sumljivih nepremičninskih poslov.
Dodatno je podjetje Viaduct iz Lucije, ki ima sedež na istem območju kot Dodikovo stanovanje, v središču arbitražnega spora z BiH, kjer gre za več kot 50 milijonov evrov dolga. Vse to meče dolgo senco dvoma na domnevno “neodvisnost” slovenske zunanje politike, ki bi v primeru uvedbe sankcij zoper Dodika lahko prizadela interese ljudi, ki delujejo znotraj slovenskega gospodarstva, a v službi Dodikovega politično-ekonomskega imperija. Vse glasnejše so govorice, da je del oblasti delno ali popolnoma povezan z Dodikom in njegovim krogu, ki ga bodisi iz interesov njih samih in omrežij, ki stojijo za njimi, bodisi zaradi strahu pred razkritjem neprijetnih informacij, nimajo interesa ali nočejo sankcionirati.
Slovenija bi lahko ukrepala skupaj z “jedrno Evropo”
Ni mogoče zanikati, da sta izraelska ministra Ben-Gvir in Smotrič znana po svojih ekstremističnih stališčih. Njuno sankcioniranje je v danem kontekstu razumljivo in upravičeno. Toda dejstvo, da Slovenija ukrepa proti njima, ki imata zanemarljiv vpliv na Slovenijo in katerih obisk pri nas je bolj hipotetičen kot verjeten, medtem ko se hkrati vzdrži kakršnega koli ukrepanja proti Dodiku, ki ima realne kapitalske in politične povezave s Slovenijo, razkriva klasičen primer dvojnih meril.
Dodiku je bosansko sodišče v začetku tega leta že izreklo nepravnomočno kazen enoletnega zapora in šestletno prepoved političnega delovanja zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika v BiH. Poleg tega so zoper njega uvedeni postopki zaradi poskusov spodkopavanja ustavnega reda in povezav z organiziranim kriminalom. Njegova retorika o odcepitvi Republike Srbske od BiH je vsaj tako hujskaška in nevarna kot besede izraelskih ministrov. Razlika je v tem, da ima Dodik realne finančne interese v Sloveniji in ti očitno tehtajo več kot pravna načela in zunanjepolitična doslednost.
Še več, slovenska vlada ima na voljo pravne mehanizme za uvedbo podobnih ukrepov, kot so jih sprejeli proti izraelskima ministroma. A v primeru Dodika se vse preprosto “še spremlja”. Čakanje na pravnomočno sodbo je priročen izgovor, ki Sloveniji omogoča, da se izogne neprijetni konfrontaciji z ljudmi, ki morda posedujejo občutljive informacije, vpliv ali celo ključne poslovne povezave.
To ni le politična dvoličnost, to je odpoved odgovornosti. Slovenija se v mednarodni skupnosti pogosto predstavlja kot zagovornica človekovih pravic, miru in pravne države. A to držo podira sama, ko se selektivno odloča, proti komu bo ukrepala ne na podlagi resnosti dejanj, ampak na podlagi politične priročnosti in finančnih koristi.
Če Slovenija želi ostati verodostojna članica mednarodne skupnosti, si takšnega dvojnega pristopa ne more več privoščiti. Pravila bi morala veljati za vsa ali pa za nobenega, vsaj tako si lahko Slovenija kot majhna država zgradi kredibilnost v mednarodnem prostoru in tudi okrepi svoj vpliv v Balkanski regiji, seveda ob recipročnosti vseh strani.
Komentirajo lahko naročniki