Vlada želi z ustanovitvijo demografskega sklada pod eno streho združiti skoraj 17 milijard evrov državnega premoženja in z višjimi donosi pomagati financirati pokojnine. Toda ugledna ekonomista opozarjata, da največja težava slovenskega pokojninskega sistema ni upravljanje državnih naložb, temveč nekaj povsem drugega.
Predlog zakona, ki ga je na novinarski konferenci predstavil finančni minister Andrej Šircelj, predvideva, da bi se pod eno streho združile naložbe Slovenskega državnega holdinga (SDH), Kapitalske družbe (Kad), Družbe za svetovanje in upravljanje (DSU), Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) ter Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Začetna vrednost sklada je ocenjena na približno 17 milijard evrov. Del dividend in prihodkov od morebitne prodaje nestrateških naložb bi se namenil pokojninski blagajni, skrbi za starejše in družinski politiki, del pa bi se reinvestiral z namenom dolgoročne rasti sklada.
Vlada kot glavni argument izpostavlja, da bi enoten sklad omogočil bolj profesionalno upravljanje in višje donose. Državni sekretar Peter Papež je ob predstavitvi zakona poudaril, da cilj ni zgolj poraba premoženja, temveč njegovo oplemenitenje. Po njegovih besedah bi morali »donosi državnega premoženja delati in biti namenjeni za ljudi«.
Predlog zakona sicer zdaj vstopa v javno razpravo.
Kaj o tem menijo ekonomisti
Dr. Igor Masten je do glavne teze – da bo koncentracija premoženja sama po sebi prinesla višje donose – precej skeptičen. Gre za isto vrsto premoženja, pravi, zato bi bil učinek na donosnost kvečjemu obroben, saj bi se predvsem znižali operativni stroški upravljanja.
Bolj kot deklarativne obljube bi po njegovem mnenju pomagala jasna dolgoročna zaveza: da sklad naslednjih 25 let ne izplača ničesar, temveč zgolj akumulira premoženje. Sprotno prelivanje dividend v Zpiz označuje za ekonomsko iracionalno – pokojninski sistem ima po njegovi oceni parametrični problem, ki ga sklad ne rešuje, temveč ga le odmika iz vidnega polja.
Dr. Anže Burger koncept sicer podpira – nižji stroški in preglednejše upravljanje sta zanj smiselna cilja. A ostro nasprotuje logiki “namenskega denarja”.
Po njegovem gre za fiskalno mešanje brez ekonomske logike: vsi prihodki bi morali stekati v enotni proračun, iz katerega bi vlada financirala programe z največjim donosom za družbo – morda digitalizacijo, produktivnost ali zmanjševanje javnega dolga, ne nujno pokojnine.
Takšno vnaprejšnje “rezerviranje” prihodkov za pokojnine je po njegovih besedah predvsem del političnega marketinga, ne ekonomsko utemeljena odločitev.
Kdo bo nadzoroval 17 milijard?
Po predlogu zakona bo imel nadzorni svet sklada devet članov: pet jih bo imenovala vlada, štiri pa državni zbor. Minister in predstavnik gospodarskega resorja bosta na sejah prisotna brez glasovalne pravice, zakon pa predvideva tudi mehanizme sledljivosti, od zapisnikov do zvočnih posnetkov sej.
Burger meni, da te varovalke niso dovolj robustne, in predlaga model po zgledu norveškega državnega sklada, kjer nadzor prevzame centralna banka, ali prekrivajoče se mandate uprave, da noben posamezni mandat vlade ne more zamenjati celotnega vodstva naenkrat.
Masten dodaja, da imenovanje s strani politike samo po sebi ni sporno – ključno je, kaj sledi. Predlaga stroga “fit and proper” merila za člane organov sklada, po vzoru bančne regulacije, kjer mora vsak kandidat, ne glede na to, kdo ga predlaga, prestati neodvisno zunanjo presojo.
Brez takšnega mehanizma, opozarja, ostaja neodvisnost sklada odvisna zgolj od osebne integritete ljudi, ki jih bo imenovala politika.
Bo sklad res rešil pokojninski sistem?
Vlada ustanovitev sklada utemeljuje predvsem z demografskimi pritiski. Do leta 2050 naj bi bilo v Sloveniji približno 100.000 več upokojencev kot danes, razlika med prihodki in izdatki pokojninskega sistema pa naj bi znašala okoli dve milijardi evrov letno.
Burger opozarja, da donosi sklada sami po sebi ne bodo rešili strukturnih težav. Po njegovem gre pri neposrednem namenjanju prihodkov za pokojnine predvsem za politično odločitev – ne nujno za ekonomsko najbolj učinkovito rešitev.
Dodaja tudi, da ne vidi logike v tem, da bi večino donosov namenili ravno generaciji, ki je bila deležna najugodnejših demografskih gibanj, si je ustvarila veliko premoženja in danes uživa realno višje pokojnine, kot jih bodo prejemale prihodnje generacije.
Podobno razmišlja tudi Masten, ki opozarja na medgeneracijsko plat zgodbe. Sedanja generacija upokojencev je bila po njegovih besedah deležna ugodnejših demografskih razmer, kot jih bo generacija, ki se bo upokojila čez nekaj desetletij – a se ta solidarnost med generacijami danes, opozarja, “interpretira narobe”.
Če bo sklad sprotno prelival denar v pokojninsko blagajno namesto dolgoročno akumuliral premoženje, bodo koristi po njegovi oceni znova pristale predvsem pri tistih, ki so v sistemu že danes, medtem ko bodo mlajše generacije nosile breme brez primerljive koristi.
Oba ekonomista se torej – vsak s svojim poudarkom – strinjata, da sklad v trenutni zasnovi ne rešuje temeljnega vprašanja medgeneracijske pravičnosti, temveč ga lahko celo poglobi.
Skupni imenovalec njunih pomislekov pa je jasen: sklad lahko postane koristno orodje za dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema – ali pa zgolj lepše poimenovan način, da se problem odloži za še eno vlado.
Komentirajo lahko naročniki