Ponovne izjave Donalda Trumpa o strateškem pomenu Grenlandije niso razgalile le ameriških geopolitičnih ambicij, temveč predvsem notranje protislovje danske politike do svojega največjega ozemlja. Medtem ko København skupaj z nordijskimi in baltskimi zavezniki ostro zavrača vsako možnost ameriškega prevzema Grenlandije in poudarja njeno “integralno” vlogo v Kraljevini Danski, lastna zgodovina odnosa z otokom to trditev bistveno zapleta, trdi Johan Wennström, raziskovalni sodelavec na Švedski obrambni univerzi.
Od uvedbe omejene avtonomije leta 1979 je Danska sistematično poudarjala, da Grenlandija ni več klasična kolonija. Ta proces se je poglobil leta 2009 z Zakonom o samoupravljanju, ki je Grenlandcem formalno priznal pravico, da po lastni presoji prekinejo vezi s Københavnom. Takratni politični vrh Danske je to razlagal kot zgodovinski trenutek, v katerem Grenlandija prevzema odgovornost za lastno prihodnost.
V praksi se je ta logika nadaljevala tudi na mednarodni ravni. Grenlandija ima danes lastno politično identiteto in celo svojega predstavnika pri Natu, kar jo vse bolj umešča kot samostojen politični subjekt, ne zgolj kot podaljšek danske države. Prav zato je oster odziv Danske na Trumpove izjave presenetljiv: namesto da bi pustila Grenlandcem, da sami odgovorijo na ameriške strateške ponudbe, København ponovno posega po jeziku suverenosti in nedotakljivosti države.
S tem Danska nehote razkriva meje dekolonizacije, ki jo je sama promovirala. Vztrajanje pri jeziku teritorialne celovitosti in simbolnih potezah, kot je sprememba kraljevega grba, nakazuje, da je samoodločba Grenlandije v praksi pogojna.
Primer Grenlandije tako postaja učbeniški primer napetosti med postkolonialno retoriko in realno geopolitiko – ter opozorilo evropskim državam, ki so v imenu zgodovinske krivde spodbujale avtonomijo, zdaj pa se ob strateških izzivih bojijo njenih posledic.
Komentirajo lahko naročniki