Človek ali zver? Kaj nam o stanju družbe povedo medved, pes in smrtonosna injekcija?

Zaščiten kot Kočevski medved, je postal že splošno uveljavljen frazem v slovenskem jeziku. Samo, da bi danes lahko dodali že tudi Škofljiškega in še kakšnega medveda, saj ta zaščitena zver nikakor ne lomasti več zgolj po prostranih pragozdovih Kočevskega Roga, ampak vstopa tudi že v urbana okolja. Kdor se jim postavi po robu, pa je prej kriv, kot slavljen kot heroj, ker je zaščitil ljudi pred nevarno zverjo.

Ne le medvedi, za primat v družbi se z dostojanstvom človeka spopadajo tudi psi, metuljčki in ideja planeta in narave kot absolutnega dobrega, kjer človek pravzaprav predstavlja »parazita, virus, ki ga je treba odstraniti«. Na tej ravni družbenih vrednot, ki so izgubile kompas, gre tudi iskati demografski zaton, ki ga beleži zahodna družba.

»Vse za vero, dom, cesarja,« je pisalo na starem vrtcu v mojem domačem kraju. Vrednote so bile včasih jasno izražene, morda na kakšni točki celo preveč jasno, totalitarno jasno. A če je cesarja odnesla prva in vero druga svetovna vojna, s komunizmom in kasneje potrošništvom, se zdi da po osamosvojitvi niti dom, kot skrajšava za domovino ni več čislana vrednota.

Čeprav smo v zgodovini vojaško škodili predvsem sami sebi, se tudi pri nas vzbuja nekakšna kolektivna krivda, ko naša kultura in omika prav tako ni več nekaj, kar bi kot družba aktivno postavljali na prvo mesto – kdo pa bo, če ne mi. Univerza celo ustvarja dela, ki raziskujejo prvine fašizma v naši domači glasbi. A vsaj na deklarativni ravni naj bi vendarle ostajala ena vrednota, ki naj bi bila vendarle nekakšen skupni imenovalec sodobni družbi: Spoštovanje temeljnega dostojanstva življenja posameznika, da ima vsak človek pravico biti in obstajati.

Popolno razvrednotenje

Formalno, v najvišjih dokumentih je človekovo dostojanstvo še vedno visoko zapisano, a praksa zadnjih desetletij, sploh pa zadnjih let kaže, da je tudi slednje na vse bolj trhlih temeljih. Razvrednotili smo družino, ki ustvarja temelje za optimalen razvoj novega človeškega življenja, otroku jemljemo identiteto do te mere, da prevprašujemo celo pripadnost spolu, človeško življenje pa v imenu priročnosti, praktičnosti in ugodja brez težav tudi žrtvujemo. Sprva tisto nerojeno, ki je majhno, nebogljeno, ga še ne vidimo, a tudi rojeni človek je v današnji družbi vse manj »varen«.

Prednost ima denimo medved. Ko je prejšnji minister za naravne vire in prostor izdal odločbo za odstrel, je bil odstreljen, pardon, vržen čez ramo sam, domnevno prav zaradi tega, ker je pri odstrelu medvedov vztrajal. Zver ima očitno prednost pred človekom. Nismo več mi tisti, ki bomo uravnavali populacijo medveda na vzdržni ravni. Ko se preveč razmnoži in pride v naselja, ljudem prepovemo sprehajanje v okolici svojih domov.

Medved ali človek, tu ne bi smelo biti dileme

Naj bo jasno, da dati na prvo mesto dostojanstvo človeka ne pomeni uničevanja narave vsepovprek. Konec koncev je tudi čisto in zdravo okolje tisto, ki ga človek potrebuje in je uničevanje okolja v imenu dobička ravno tako napad na človekovo dostojanstvo. A ko se pojavi vprašanje človek ali medved, dileme ne bi smelo biti. Še posebej ne takrat, ko medved resno ogroža človeka tudi daleč stran od medvedovega osnovnega habitata.

Strokovna ocena je, da slovenski prostor premore med 600 in 800 medvedov, številka pa se že bliža tisočici. Če torej ne odstrelimo okoli 200 medvedov, to očitno počnemo na škodo človeka. Kot je to tragično ta teden izkusila občanka občine Škofljica, ki se bori za življenje po napadu medveda.

Ne le medved, na drugačen način človeka izpodriva tudi pes. Včasih je bilo jasno, kje je mesto človeku in kje psu. Pesjak in stanovanje nista bila isti prostor. Danes se pse počloveči. Spijo v posteljah z ljudmi, vozi se jih v otroških vozičkih in tudi sicer v družini vse bolj zasedajo vlogo »otroka«.

Kaj je bolj moderno, cenjeno, »kul« – v parku sprehajati psa ali otroški voziček (z otrokom seveda). Marsikdo izbere psa – ker je lažje, manj odgovorno, manj dolgoročno, a tudi manj izpolnjujoče. Samo po sebi imeti psa in zanj dostojno skrbeti ni nič narobe. A potrebno je razumeti, kakšna je vloga psa, ki je »le« žival in kakšna je vloga človeka ter oba postaviti na pravo mesto. Kar ne pomeni, da se vrednoti nujno izključujeta.

Kadar pa se, denimo, ko imamo nasilne, podivjane pse, pa dileme ne bi smelo biti. Če ogrožajo ljudi, nimajo kaj iskati med njimi, v urbanem okolju, naseljih. Vse prepogosto beremo o napadu psov, ki so že bili prepoznani kot nevarni, pa iz nekega razloga vrnjeni lastniku. Ta teden so vzeli življenje ženski v Mariboru.

Napad na človekovo življenje se prodaja kot možnost izbire, izhoda iz neznosnega trpljenja. Dejansko pa v praksi pomeni preobrat družbenih vrednot – človek in njegovo dostojanstvo nista več najvišje, da bi ju varovali za vsako ceno.

Ko napad na življenje predstavimo kot nekaj humanega

V obravnavo pa je stopil tudi zakon o asistiranem samomoru. Zvito ne govorimo več o evtanaziji, za katero se je izkazalo, da vendarle v družbi še ni široko sprejeta, sploh ji jasno nasprotuje zdravniška stroka, zato zdaj na videz zdravnika umikamo iz jemanja življenja pacientu – a le pri zadnjem koraku, vbrizganju smrtonosne tekočine. Pri vseh korakih, ki k temu vodijo pred tem, je zdravnik še vedno zraven.

Napad na človekovo življenje se prodaja kot možnost izbire, izhoda iz neznosnega trpljenja. Dejansko pa v praksi pomeni preobrat družbenih vrednot – človek in njegovo dostojanstvo nista več najvišje, da bi ju varovali za vsako ceno.

V imenu priročnosti, ker je nekdo bolan, osamljen ali naveličan življenja, mu ponudimo enostaven izhod. Namesto, da bi se kot družba trudili probleme naslavljati, jih evtanaziramo, ali pa splavimo, odvisno v katerem stadiju življenja smo.

Izgubljen kompas

Družba, ki je pozabila, da je utemeljena na spoštovanju človekovega dostojanstva, humanizmu, če smo že vero v višje dobro odmaknili, povsem izgubi kompas. Ko življenje ni več temeljna vrednota, razvodenijo tudi vse druge, saj so na življenju utemeljene, življenje je zanje predpogoj. V nasprotnem postanejo arbitrarne, samo za nekatere. Kdo določi, kdo je vreden živeti, koga bomo pa podredili višjim interesom, pa naj bo to feminizem, okoljevarstvo, fašizem ali komunizem.

Ironično, živali so imele eno največjih zaščit prav v Tretjem rajhu, ki je bil tudi prva država na svetu, ki je uzakonila evtanazijo. Kako se je končalo, vemo. Ne včasih nerodno opozarjanje na odsotnost vrednot, pač pa izguba družbenega kompasa vodi v totalitarizem.