To ni tekst o tem, ali je Aleksander Sekulić res “kvazi selektor”, dogajanje v košarkarski reprezentanci pa “cirkus”. Vse bo, tako ali tako, kmalu pokazal parket.
To ni tekst o tem, ali Zoran Dragić pri 36-ih res ne more ničesar več dati ekipi. Letos je za španski Bilbao, s katerim je osvojil Fibino ligo prvakov, v slabih 20ih minutah povprečno dosegal spodobnih 8 točk. Prav tako to ni tekst o tem, ali je bil – na začudenje slovenske javnosti – Dragić res prečrtan s strani strokovnega štaba, ali pa je priprave na bližnje evropsko prvenstvo zapustil sam.
Sprašujem pa vas, zelo naravnost – se vam zdi normalno, da se v končni seznam potnikov na Eurobasket javno vtikajo žene in bratje naših najbolj zaslužnih košarkarjev?
In kakšen bi bil vaš odgovor na enako vprašanje, če bi se v bran nekemu nadarjenemu, a golobrademu fantu, na selektorja in vodstvo zveze besno spravila njegova manj ugledna “ata in mama”?
Ko gre za Dragiće, sem (vsaj) dvakrat pristranski
Kdor bi članek sodil po uvodu, bi hitro lahko (napačno) sklepal, da bo to zapis proti Zoranu Dragiću, njegovi soprogi Svetlani in legendarnemu starejšemu bratu Goranu Dragiću.
Pa je ravno obratno. Ko gre za Dragiće sem (vsaj) dvakrat pristranski v njihovo korist:
Zoran morda v zgodovino res ne bo šel s takšno statistiko, kot Luka Dončić in Dragić starejši, a me je njegova igra morda kot navijača in ljubitelja košarke podžigala še bolj. Je nepogrešljiv tip igralca, ki se v odločilnih trenutkih vedno “vrže na glavo”. In to ne na “avt linijo”, ampak gre za žogo, če je treba, tudi “s sprednjimi zobmi na tribuno”.
Brez Gorana Slovenija leta 2017 ne bi postala evropski prvak. Pika konec. Tako preprosto. Luka gor ali dol. V NBA ni šel “na velika vrata” kot Dončić, a se je iz nje vrnil po rdeči preprogi, kot eden od največjih svojega časa. Ko ga mladina danes sredi Ljubljane ustavi za selfi ali avtogram, se zdi, da mu je še vedno vsaj malo nerodno. Vesoljec. Kralj.
Moja tretja pristranost bi bila lahko, da Dragiće cenim kot sijajno družino. Da si je Gogi za vrhunec poslovilnega večera v nabito polnih Stožicah izbral “ena na ena” z bratom in potem še “tri na tri” z nečaki in očetom, pove vse o povezanosti neke družine, ki je šla skupaj iz nič do nepredstavljivega uspeha in zasluženih milijonov.
Toda … Ampak … Vendar …
Definicija “cirkusa” – kje je dostojanstvo in kdo je tu klovn?
“Za preostale dolgoletne člane pa si želim, da bi svojo reprezentančno pot zaključevali na dostojanstven način,” zapiše Svetlana Dragić proti koncu svoje, zdaj že razvpite objave na omrežju Facebook. Potem ko dogajanje v slačilnici označi za “cirkus”, Aleksandra Sekulića večkrat okliče za “kvazi selektorja” in ga pošlje pred ogledalo, kjer naj bi si “dotični”, kot mu pravi, ponovil stavek, da njen soprog “ne more igrati na zasluge”.
A ironično, ravno to, da soproge javno obračunavajo s selektorji je v športu definicija “cirkusa”. Možnost, da bi Dragić mlajši reprezentančno pot zaključil “na dostojanstven način” pa je bila najbrž dokončno izgubljena prav v tistem trenutku, ko se je gospa Dragić spravila k pisanju in (pre)hitro pritisnila gumb “objavi”.
Osrednji klovn tega cirkusa je na žalost postal kar Zoran Dragić, ki od danes ne bo več samo peti po številu nastopov in sedmi med najboljšimi strelci v zgodovini slovenske reprezentance, pač pa tudi “tisti, za katerega se žena krega s selektorjem”.
Postanek pred ogledalom, ob vprašanju, ali ni prav s svojim zapisom dodatno prispevala k (morda povsem napačnemu) vtisu, da bi nekdo resnično rad “igral na stare zasluge”, morda tudi gospe Svetlani ne bi škodil.
Hvala, ampak ne hvala
Tako nekako bi se moral Zoran Dragić zahvaliti tudi bratu Goranu, ko je padla ideja, da “zlati kapetan” na Instagramu objavi sliko Ostržka s pripisom #selektor.
Znana je namreč Gogijeva zamera do Košarkarske zveze Slovenije (KZS), zaradi katere na svoj poslovilni spektakel v Stožicah ni povabil nikogar iz KZS. Mešanje osebnih zadev in solidarnosti do mlajšega brata (po nepotrebnem) pušča čuden priokus, pod nivojem blagovne znamke Goran Dragić.
Ironija je očitna. Tako kot se je “Gogi” z vso pravico odločil o seznamu gostov na svojem slovesu od poklicne košarke, se selektor Sekulić, dokler je (še) na funkciji, sam odloča o seznamu 12ih igralcev, ki jih pelje v boj za evropski prestol.
Ne, Zoran res ni potreboval takšne patetike najbližjih. Če je selektor s tem, ko ga je “prečrtal”, storil napako, bo v manj kot mesecu dni pokazal končni rezultat Slovenije na turnirju leta.
Neuspeh bi “dotični” skoraj gotovo plačal s službo. Kdo se bo v tem primeru na naslednjem Eurobasketu še spomnil nekega Sekuliča? Zorana Dragića pač. Zato bi spomin nanj najbolj skrbno morali negovati ravno tisti, ki jim je sveži reprezentančni “upokojenec” najbližje.
Komentirajo lahko naročniki