Tokratna Bonus epizoda Safarija prinaša odkrit in neposreden pogovor s predsednikom uprave največje slovenske banke, NLB, Blažem Brodnjakom. V pogovoru, kjer ne skopari s kritiko trenutnega stanja v državi, najde tudi razloge za optimizem in domoljubje. A hkrati brutalno odkrito pojasnjuje, zakaj slovensko poslovno okolje postaja nevzdržno in zakaj največja podjetja selijo svoje sedeže v tujino. Ali Slovenija sploh ima strategijo, kako zadržati delovna mesta z visoko dodano vrednostjo?
Blaž Brodnjak je eden redkih gospodarstvenikov, ki politiki pove tudi v obraz, kadar gredo stvari v napačno smer. Nedavno je ocenil, da je prezir politike do gospodarstva postal obojestranski.
Ne nastopa pa le kot bančnik, temveč kot oster kritik sistemskih anomalij, ki Slovenijo po njegovem mnenju oddaljujejo od najrazvitejših zahodnih trgov. Njegova osrednja teza temelji na prepričanju, da je slovensko gospodarstvo zaradi svoje izjemne odprtosti vpeto v neusmiljen globalni boj, kjer vsaka napačna politična poteza ali dodatna obremenitev stroškov dela pomeni neposredno izgubo konkurenčnosti. Brodnjak opozarja na nevarno spiralo, kjer previsoki davki na plače onemogočajo podjetjem vlaganja v razvoj in inovacije, kar dolgoročno vodi v stagnacijo dodane vrednosti in postopno nazadovanje celotnega družbenega blagostanja.
»Želimo ljudi plačati več, neto, ne. Ampak če to pomeni bruto bruto večjo obremenitev za podjetje, skupni strošek višji, potem imaš manj na razpolago denarja za vlaganja v razvoj novih proizvodov in rešitev, s katerimi bi, upaš, lahko dosegal višje cene, ne. In je to neke vrste negativna spirala, ki jo ni tako preprosto premostiti, ne.« opozori na trenutno stanje v gospodarstvu.
Posebno kritičen je do trenutnega odnosa med politično elito in nosilci gospodarskih dejavnosti. V javnem diskurzu so se podjetniki, lastniki kapitala in celo strokovnjaki, kot so zdravniki, znašli na seznamu nezaželenih, kar spodbuja beg možganov in selitev sedežev podjetij v tujino. Kapital opisuje kot plaho ptico, ki ob nepredvidljivem in neprijaznem poslovnem okolju hitro odleti čez mejo, s tem pa Slovenija ne izgublja le davčnih prihodkov, temveč celoten spremljajoči ekosistem, od marketinga do nabavnih verig, ki so ključne za vitalnost lokalnega okolja.
Naslovi tudi pereče vprašanje javnih financ in strukturnih nesorazmerij med javnim in zasebnim sektorjem. Brodnjak s konkretnimi podatki izpostavlja, da so povprečni prejemki v javni sferi občutno višji od tistih v tržnih dejavnostih, kar ob rekordno nizki brezposelnosti in visokem javnem dolgu pomeni, da država v času konjunkture nima več potrebnih rezerv za morebitne prihodnje krize. Takšno stanje po njegovem mnenju ogroža stabilnost proračuna in postavlja pod vprašaj vzdržnost socialne države, saj tržni del gospodarstva s težavo pokriva vse večje apetite javne porabe, ki niso vedno premo sorazmerni z učinkovitostjo storitev.
Kljub ostrim besedam pa Brodnjak ostaja domoljub z vizijo, kar dokazuje s preobrazbo NLB v močno regionalno igralko, ki jo sam imenuje družinska zlatnina. Namesto ideoloških razprav o levi in desni, ki jih označi za fizikalno nemogoče in zastrele, se zavzema za pragmatičen pristop k upravljanju države, kjer bi bilo merilo uspeha ustvarjena vrednost in blaginja vseh državljanov.
»Moramo priti do skupnega imenovalca, kaj je naš naša bodočnost, k kakšne bodočnost si kot narod želimo. In to ne more biti bodočnost tega, kar si 5% teh želi ali pa 5 % onih želi, ampak to, kar si večina naroda želi, ne. In do tega ni mogoče priti brez dialoga.« ob tem dodaja, da je povsem izgubljen, kaj je v slovenskem kontekstu sploh še levo in desno.
Njegova napoved, da lahko banka v naslednjem desetletju podvoji svojo bilančno moč, služi kot dokaz, da Slovenija premore znanje in potencial za velike zgodbe, če le politika prepozna gospodarstvo kot partnerja in ne kot nasprotnika v boju za oblast.
Komentirajo lahko naročniki