Bernard Nežmah: Ne vidim možnosti za predčasne volitve (2. del)

V prvem delu intervjuja, ki je bil na Zanima.me objavljen včeraj, smo spregovorili predvsem o posledicah referenduma na politično dogajanje v Sloveniji, in situaciji v medijih, v drugem delu pa gledamo na širšo politično sliko, tudi onkraj meja Slovenije.

Koliko so po referendumu o dodatkih k umetniškim pokojninam zrasle delnice Vladimirja Prebiliča, ki se ga trenutno omenja kot najverjetnejši nov obraz na naslednjih volitvah?

Čisto nič. On v tem referendumu ni bil udeležen. Samo zaradi evidentnega kolapsa vlade postaja nekoliko bolj smiselna alternativa. Samo v tem smislu smo mu zrasle. Ampak dejansko pa alternativa lahko postane samo v primeru razpada Svobode.

Dokler je Svoboda cela, je on sicer lahko alternativa, ampak brez vojske.

Brez razpada Svobode, vojske za Prebiliča ni?

Spomnimo se dogajanja po letu 2004. Janša zmaga in formira vlado, LDS pa je dalj časa razpadala. Prej desetletje zmagovita stranka samo izgublja. Kazalo je, da ne more več zmagati. In nato LDS razpade. Ustanovi se zares, LDS in celo bivši premeir Anton Rop s skupino svojih najvišjih voditeljev prestopi v SD in na naslednjih volitvah zmaga Pahor, za LDS pa je bilo izginotje samo vprašanje časa.

Takrat se je zgodila rekonstrukcija in brez rekonstrukcije ni novega obraza. Šarec je sicer bil nov obraz, ampak je bil minoren, zbral je manj kot pol toliko kot Janševa SDS in premier postalsamo zaradi široke koalicije. Zato takrat ni bilo potrebno, da Cerarjeva stranka prej razpade. Pa tudi SMC se je po porazu na referendumu, ki ga je celo razveljavilo Ustavno sodišče, delno razcepila.

Obe največji zmagi v zadnjih dvajsetih letih sta nastali na ekstremnem antijanša refleksu. Prva, Cerarjeva, po tem, ko je Janša moral v zapor in je bil eliminiran iz volitev. SMC je tako brez tekmeca gladko zmagala. V novem pogonu antijanšizma, bodisi zaradi covida 19, bodisi zaradi česa drugega, pa je sledila še večja zmaga Svobode.

Zdaj teh okoliščin ni. Situacija je bolj podobna obdobju po Drnovšku v začetku 2000-ih. Mislim, da se lahko ohrani klasični spopad med koalicijo in opozicijo, brez nove stranke. Nova stranka pa se lahko pojavi samo z medijsko podporo. Brez tega, da se pojavijo medijske fanfare na vsakem njihovem dogodku, ne more uspeti.

Prebiliču torej trenutno manjkajo mediji in izpraznjen prostor?

Mediji bi ga še lahko v trenutku vzeli za svojega. Manjka pa mu prostor in zavezniki. Lahko bi nastopil kot nov lik, ki bi povezal aktualno koalicijo, česar mu Golob ne bo pustil, težko pa nastopi kot lik proti Golobu, ker bi imeli potem na volitvah tri akterje: Janša in Prebilič, ki kontrirata Golobu in najbrž tudi drug proti drugemu.

To je popolnoma drugačna situacija in ne more sproducirati zmagovitega novega obraza.

Še en pomemben akter, ki ga omenjava – Janez Janša. Prihodnje teden ima SDS kongres, kjer je Janša edini kandidat za predsednika stranke, ki jo vodi že 34 let. Kaj to pomeni za tako stranko, pol in nenazadnje državo?

Manjka kultura dialoga in postavljanja zrcala znotraj strank. Če se že zgodi, se to interpretira kot začetek konca. SDS v tem oziru ni dosti drugačna od vseh drugih.

Kako razumete politiko Nove Slovenije, ki je v tem mandatu bolj ostro zapela z Janezom Janšo, Matej Tonin pa poziva k koaliciji vseh ostalih na desni kot alternativna opcija Janezu Janši in SDS.

Z vidika konkurence na desni je to čisto legitimna poteza. Če bi se angažirali in prepričali volivce kot najbolj kredibilni, z najboljšimi idejami.

Pri tej gesti se mi zdi nenavadno to, da ne rečejo, da bodo najprej s stranko naredili uspeh in potem, karkoli se že zgodi. Če bi zbrali največ glasov, bi itak sami postavljali mandatarja in potem bi se jim Janša lahko samo pridružil, ali pa ne. V situaciji, ko imajo v primerjavi s SDS sorazmerno skromno število glasov, pa je reči, da ne bodo šli v koalicijo s SDS predvsem intrigantska drža, ki je po svoje tudi samouničujoča. S tem je Tonin lahko popularen pri nasprotnikih Janše, denimo volivcih Svobode, ampak ne spet toliko popularen, da bodo glasovali zanj.

Poslanci NSi imajo sicer pogosto dobre nastope in tudi njihova siceršnja drža se mi zdi dragocena. Znajo prepričljivo razgaliti poteze koalicije in pričakoval bi, da bodo na tem gradili. To je njihova moč, ki je potencialna in hkrati realna. Ampak stranka ima vso svobodo, da pelje takšno politiko, kot želi.

Vidite koga, ki bi na desni, morda ne v bližnji, ampak vsaj v daljni prihodnosti lahko premagal Janšo v boju za primat na desnem polu, ali pričakujete da bo še dolgo na sceni?

Na parlamentarnih volitvah skoraj brez izjeme zberejo večino glasov in posledično poslancev stranke levo od sredine. Če že nastane desna vlada, nastane tudi zaradi glasov z leve. Čemu pripisati to nagnjenost slovenskega volilnega telesa tako izrazito v levo?

Mednarodno pozicioniranje Slovenije, ki rohni proti vojnam in se postavlja na stališča v kriznih žariščih, na katera nimamo vpliva. Smo pa imeli mesto v varnostnem svetu OZN kot nestalna članica. Je Slovenija to mesto dobro izkoristila?

To je delovalo kot simbolni uspeh. Ampak spet imajo ideje na ravni klepeta iz bifeja. Tako predsednica kot premier sta govorila, da je treba OZN reformirati, vzeti pravico veta in podobno.

OZN ima smisel, če velesile imajo pravico veta. To je edini način, da velesile spoštujejo OZN, ker jim ne more ničesar vsiliti proti njihovi volji. Zato ni procedure, po kateri bi jim vzel veto.

OZN je okvir, ki pomirja in omogoča diplomacijo. Ni organ, ki bi karkoli vsiljeval. Omogoča, da se nasprotniki srečajo po diplomatskih notah.

Ima Slovenija v trenutnih geopolitičnih razmerah neko idejo, kaj bi rada počela?

Se spomnimo kakšne odločitve varnostnega sveta, kjer bi odločal slovenski glas? Odločitev se sprejme, ali pa je nanjo podan kak veto. Kako se odloča Slovenija je povsem vseeno.  To je protokolarno častni položaj in nič več kot to.

Pa sicer pozicija v svetu. Ali Slovenija ima kakšno idejo, kako delovati v bolj napetih razmerah v svetu?

Mikro država kot je Slovenija potrebuje makro zaveznike, če želi imeti kak glas. Zavezniki so lahko tipa nemško francoski vlak, kjer si vazal tega, kar se dogovorita denimo Merz in Macron. To je ena možnost.

Druga je ta, kot jo je imel Tito, ko je bil večinoma na strani Sovjetske zveze, kdaj pa tudi ne. Ampak večinoma je podpiral Sovjetsko zvezo. Tretja možnost bi denimo lahko bila pridružitev Višegrajski skupini, ki se ji iz neke politične arogance nismo pridružili.

Možnost je v vsakem primeru najti zaveznika, ki pa ne pomeni zgolj skupnega fotografiranja, ampak tudi vodenje podobne skupne politike. Ampak za to moraš najprej sploh vedeti, kakšno politiko želiš voditi. Ali lahko ta hip rečemo, da je nekdo zaveznik našega premierja. On sam pravi, da je to Macron, onkraj tega pa ni nič. Pa še Macron je v lastni državi v manjšini v vladi.

Vprašanje pa je tudi, zakaj bi morali biti nek velik faktor, če smo v svetovni politiki minorni. Moč Titovega režima je bila v tem, da so nas prepričevali, kako smo pomembni, voditelji neuvrščenih. V resnici pa smo bili zunaj vseh orbit.

Kot mala država lahko najdeš zavezništva in na kaj vplivaš, lahko gradiš blaginjo v lastni državi, ne vem pa, zakaj bi mi morali biti faktor denimo v vojni med Rusijo in Ukrajino. Edini veliki faktor je tam Trump.

Bi Evropa lahko znova postala faktor v tem konfliktu?

Mislim, da se v naši tradiciji odpor za vsako ceno opeva tako zelo, da se je izgubil racio.

Spor predsednice republike in premierja se vleče že mesece, nekatere institucija pa ostajajo brez vodstva s polnim mandatom. Kako problematično je to, da nimamo guvernerja Banke Slovenije s polnim mandatom?

Vse te institucije so na nek način v nadzorni funkciji do vlade. Arhar kot guverner Banke Slovenije je bil močan proti-igralec Drnovškovim vladam.

Ta spopad se ne veže samo okoli teh dveh funkcij, ampak imamo permanentni duel med predsednico in premierjem. Ko se en problem razreši, vznikne nov. Druga značilnost pa je, da ni nikoli res antagonističen. En dan sta v sporu, čez dva dni že razrešite stvari. Jaz vidim vlogo predsednice predvsem kot jokerja, ki bi omogočil prehod k novemu obrazu. Posebej suverene politike pa ne vidim.

Postavila se je za pokop pobitih po drugi svetovni vojni. Ampak potem pa ni naredila nič. Odlikovala je zvezo borcev NOB, ki je eliminirala te ljudi. To je najhujši cinizem. Vsi, ki so streljali žrtve v Kočevskem rogu so kasnejši člani zveze borcev. To je cinizem. V tej točki ni političarka, ampak nekdo, ki skrbi za neke simpatije, a je hkrati ujetnica Kučanovega kroga, ker utemeljeno, ker jo je Kučan k zmagi tudi pospremil. Brez njegove podpore ne bi zmagala, zato je po svoje logično, da odlikuje njegove.

Ali lahko pride do predčasnih volitev, ali je jasno, da bodo redne?

Predčasne volitve pridejo samo, če se za to odloči Golobova večina, ali če bi se združili Levica, SD, Nsi in Janša. Kar je pa nemogoče.

V tem smislu ne vidim možnosti. Hipotetično bi morda reklamni možganski trust okoli Goloba lahko svetoval, da odstopi, ker bi imel več možnosti za zmago. Ampak, če bi zdaj odstopil, bi priznal poraz na referendumu. Zato mislim, da bodo običajne volitve naslednje leto, lahko pa so kak mesec prej ali kasneje.