Bralcem že vnaprej opravičilo za ta komentar. Ne bo prijetno branje, a mislim, da gre za pomembne zadeve, o katerih je treba odkrito govoriti. Vsekakor pa je tole pisanje mišljeno kot iskreno, dobronamerno opozorilo. Kajti menim, da kot družba počasi drsimo proti neizmernim katastrofam.
Rod Dreher v svojem eseju o med mladimi desničarji zelo priljubljenem vplivnežu Nicku Fuentesu zapiše naslednje: “Kar jim je najbolj všeč, je njegova jeza in pripravljenost kršiti tabuje. Enega bistroumnega Zoomerja sem vprašal, kaj Groyperji pravzaprav želijo (torej kakšne so njihove zahteve). Rekel je: “Nimajo jih. Samo vse želijo porušiti.”
In kasneje nadaljuje: “Zaupanja v sistem ni več. Saj se z večino teh zaključkov strinjam tudi sam! Razlika je v tem, da nisem nihilist; nočem vsega porušiti, ampak reformirati. Ni zgodovinskih primerov, v katerih bi »rušenje vsega« prineslo boljši, pravičnejši in bolj funkcionalen red. Zdi se, da Zoomerji nimajo nobenega znanja o zgodovini, niti jih ta ne zanima.”
Naj začnem s tem, da nisem Zoomer (pripadnik generacije Z). Niti nisem sledilec Fuentesa. Še za desničarja se pravzaprav nimam. Poleg tega me zgodovina zanima, in o njej imam vsaj nekaj znanja. Vseeno pa sem se v napisanem v marsičem prepoznal.
Tudi sam sem poln jeze. Zaupanja v sistem nimam več. A za razliko od Dreherja bi tudi sam najraje vse skupaj požgal do tal – morda pa bo na pogorišču zraslo kaj novega. Oznaka nihilist se mi tu zdi zelo na mestu.
Ne toliko, ker ne bi imel nobenih vrednot oziroma v nič verjel – ampak ker jih v sodobnem svetu počasi, a vztrajno izgubljam. Oziroma, morda bi bilo bolje reči – izgubljam voljo, da bi jih vzdrževal.
Hitler je kul
Če želite vse omenjeno vsaj malce bolje razumeti, je nedavni intervju Fuentesa v oddaji Piers Morgan Uncensored morda dober začetek. Po eni strani je zabaven, po drugi žalosten. Vsekakor pa je zelo – kot bi rekli mladi – 2025.
Ob gledanju sem imel občutek, da je za Fuentesa vse skupaj en velik “joke”. Verjetno tudi za (velik del) njegove publike. Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Hitler je kul, ženske si ne zaslužijo enakih pravic kot moški, vse črnce je treba zapreti.
Ali te stvari resno misli? Ali z njimi le provocira in pridobiva pozornost? Ima morda v marsičem prav? Je le nerazumljen? Ima morda razcepljeno osebnost? V bistvu je vseeno.
This is my new favorite Nick Fuentes clip pic.twitter.com/4wnkm9Mm9f
— Greg The Groyper (@GroyperGreg) December 8, 2025
Vse skupaj mislim da je najbolje povzel eden izmed komentarjev pod videom: “Watching a boomer struggle to understand an edge lord is so gold.” Težko prevesti v slovenščino, ampak bistvo je – starejši niti nimajo pojma, kako razmišljajo mlajše, ob internetu odraščajoče, pogosto cinične in desenzibilirane generacije – ki poleg vsega odraščajo ob pomanjkanju vzornikov.
Kot piše Dreher: “Nezmožnost nas starejših – baby boomerjev, X-erjev in starejših milenijcev – da bi svet dojeli skozi oči Zoomerjev, je velik, velik problem /…/ Težave so pregloboke in zapletene, in tako ali tako so se naučili, da si avtoritete ne zaslužijo spoštovanja.
In zakaj bi si ga? Institucije naše družbe, kot jih vidijo, so lagale in lagale in še vedno lažejo. Še vedno lažejo na več načinov o rasi (npr. nočejo biti iskrene glede črnskega kriminala), lagale so o covidu, lagale so o moških in ženskah ter nam vsem vsiljevale norost spolne ideologije. Vojska je lagala o Iraku.
Univerze so sprejele in uveljavile ideologije laži. Katoliška cerkev je lagala o spolni zlorabi in povezavi s prevlado spolno aktivnih gejevskih duhovnikov, ki so preplavili institucijo. Lagale so o koristih množičnih migracij in raznolikosti. Lagale so o Trumpu in Rusiji. Politične stranke in njihovi korporativni zavezniki so lagali o tem, kaj bi globalizem pomenil za navadne ljudi.
Mediji so lagali in lažejo o večini stvari.”
Uniforme bodo kul, meja ne bo
Mislim, da tu ni kaj dosti več za dodati. Sam sem že pisal o tem, zakaj se za lastno državo ne bi bil pripravljen boriti. Enako enostavno bi lahko obširno pisal, zakaj se nisem udeležil zadnjega referenduma. Zakaj vsak dan manj zaupam v demokracijo. Pa še o marsičem drugem. A ne želim ustvariti serije negativnosti in nerganja. Zato raje tole opozorilo.
Mislim, da je nevarnost ekstremizma, oziroma kake oblike – katerekoli strani – totalitarizma, v bližnji prihodnosti izjemno visoka. Seveda bo imel kul uniforme ter obljubljal varnost, red in smisel. Spolov bo – kolikor bo treba; in jasno bo, kam sodijo.
Pojme kot je fašizem smo že zdavnaj oropali kakršnegakoli dejanskega pomena – resno me zanima, koliko ljudi ga sploh zna definirati – “pravi komunizem” pa itak sploh še ni bil niti proban. V vsakem primeru bo šlo za manjše zlo.
Informacij je preveč. Moralnih avtoritet ni. Zaupanje je mrtvo. Občutek nemoči in nepravičnosti pa lahko vodi v uživanje ob opazovanju razpada družbe oziroma sistema.
Medtem pri nas…
Če to sploh opazujemo. Živimo v družbi, kjer se, glede tako temeljnih vprašanjih, kot so svetost življenja ter poslanstvo zdravnikov, opredeli le 40 odstotkov upravičencev – in to celo imenujemo za visoko udeležbo.
Tiste ki opazujemo, pa se redno ščuva proti različnim skupinam, ki da predstavljajo tveganje, ter se nam v imenu varnosti vse bolj posega v temeljne pravice.
Zakaj pa ne bi sprejeli dodatne represije, saj je proti onim drugim? Stanje je izredno. Nasprotovanje pa politično neoportuno.
Če vse to združimo še z naraščajočo ignoranco zgodovine, upadajočo sposobnostjo kritičnega mišljenja, komunikacijskih veščin, empatije…, tem da bo vedno težje vedeti kaj je res… da o naraščajočih gospodarskih težavah, družbenih trenjih in potencialno grozeči večji vojni niti ne izgubljamo besed… se nam rezultati verjetno lahko počasi začnejo izrisovati pred očmi.
Kaj bodo izvolile jezne, razočarane, tesnobne, od ekranov odvisne generacije, pripravljene rušiti vse tabuje?
Če ni nič resnično, dovoljeno pa je vse, so možnosti neomejene …
3 odzivi na ““Nič ni resnično, vse je dovoljeno”: opozorilo o generaciji, ki izgublja kompas”
Na začetku prispevka je opravičilo. Ni potrebno. Česitke avtorju za tale dober poskus orisa , prikaza konfuzije tega časa.
Za vsako spremembo, osebno ali družbeno, je prvi korak brutalna resnicoljubnost pri postavljanju dijagnoze. A to je težko. Za to potrebuješ pogum. Veliko poguma. Zrcalce, zrcalce….
Najraje bi pobegnili. In to ta generacija tudi počenja. Ni pripravljena sprejeti nobene odgovornosti. Hočejo ostati otroci. Zabavajmo se!
Pomankanje vzornikov ? Saj so plod vzornikov. Kje so pobrali svoja , recimo temu, stališča? Otroci so slika staršev. Če so starši konfuzni, so tudi otroci, če so starši pišmeuhovski, so tudi otroci.
Božič prihaja. Prostor za Boga je v človeku že od vsega začetka. Če ga le hoče sprejeti in ne išče poceni nadomestkov v obliki vere v te ali one neumnosti. Zakaj ne bi ob Božiču sprejeli Jezusa, ki prihaja kot odrešenik? In ga postavili za temelj v svojem bitju?
Nekako se mi zdi, da Pavlovo pismo 1 Kor 3 paše v tale kontekst: https://bozjabeseda.si/53?ref=3
Komentirajo lahko naročniki