V luči vse bolj negotovih in napetih mednarodnih razmer je tema obrambe domovine vse bolj aktualna. A kot smo že pisali, je na Zahodu delež ljudi, pripravljenih bojevati se za svojo domovino, vse nižji. Tokrat sem se zadevo odločil komentirati z malce drugačnega – za mnoge gotovo kontroverznega – stališča. Recimo temu izpoved nekoga, ki se za svojo domovino ne bi bil pripravljen boriti.
Morda najprej razčistimo nekaj osnov. Ko trdim, da se za svojo državo ne bi bil pripravljen boriti, pri tem nimam v mislih kakih visokoletečih stališč, kot je pacifizem, ali pa morda ugovor vesti. Popolnoma jasno mi je, da se je za zaščito miru potrebno včasih boriti. Da za nasilje nista potrebna dva, kajti eden je čisto dovolj.
Vojna kot razvedrilo
Niti mi nasilje ni tuje. Kot pripadnik (relativno) mlajše generacije sem odraščal v okolju, v katerem sem bil s prizori nasilja obdan na vsakem koraku – v filmih, serijah, videoigrah… V tem oziru sem glede nasilja verjetno kar malce otopel – v prizorih, kjer heroj navdušeno in učinkovito razstreljuje glave zlikovcev, načeloma celo uživam. Kot vojak sem v igrah pobil tisoče ljudi, vesoljcev, robotov, nacijev… Kot general sem milijone poslal v gotovo smrt. Srečal sem se z militantnimi religioznimi liki, in se z njihovim sporočilom globoko strinjal.
Pa da zaplujem v malce bolj realistične vode – moja najljubša zgodovinska osebnost je nedvomno britanski predsednik vlade v drugi svetovni vojni Winston Churchill. Pripravljen se boriti do konca, za obrambo svojega naroda in vrednot. Kri, trud, solze in znoj. Vrednote, ki ne samo da jih razumem, ampak se z njimi temeljno strinjam.
Vojna kot industrija
A filmi so mi prikazali tudi drugo plat medalje. Navdušeni, ponosa polni mladci, ki vihteč zastave in pojoč domoljubne pesmi korakajo v industrijsko klavnico, iz katere se ne bodo vrnili. Oziroma se bodo vrnili spremenjeni – tako telesno kot mentalno.
Morda najbolj srhljiv prizor sodobne vojne je prikazan v filmu Na zahodu nič novega. Vojak umre, njegova uniforma je oprana, popravljena, ter pripravljena za naslednjega vojaka. Ki je na fronto prišel navdušeno, naravnost iz šole. Da obrani domovino, si prisluži čast in slavo. Pravljice, s katerimi mu glavo polnijo avtoritete.
Po svoje tudi zelo sodoben prizor – recikliranje. Trajnostna mobilnost, iz nedolžnosti v grob. Sploh glede na dejstvo, da sodobna vojna v Ukrajini ni tako zelo drugačna od jarkov prve svetovne vojne.
Vojne, ki, ne glede na vse obljube – o hitri zmagi; prepričanja – da je to vojna ki bo končala vse vojne – ni dosegla nič takšnega. Po letih klanja domovine niso bile obranjene, ampak uničene. Civilizacija ni bila rešena – v mnogih ozirih je bila trajno pohabljena, in si še vedno ni opomogla.
Vojna kot realnost
Zakaj je vse to važno, kakšno vezo ima z mojimi stališči? Ker mislim, da je izrednega pomena, zakaj se borimo. Se borimo iz abstraktnih razlogov – svoboda, demokracija, pravičnost? Ali pa čisto konkretnih – da naša družina ne bo posiljena ter pobita? Morda iz povsem banalnih – ker potrebujemo streho nad glavo in nekaj za v usta?
Tretji, priznam, se mene ne tiče. Drugi je zelo odvisen od konteksta – ne glede na trenutno svetovno dogajanje česa takšnega v bližnji prihodnosti pri nas ne pričakujem. Vsaj ne od tujih sil, kajti glede na zgodovinska dejstva je dosti bolj verjetno, da bo prišlo od nas samih – torej tistih, ki naj bi jih v teoriji branil.
Glede na informacije, s katerimi sem neprestano bombardiran, je prvi razlog torej najbolj verjeten. Ubranitev naše svobode, načina življenja, temeljnih vrednot. A žal, se ravno tu spotaknem.
Dandanes se zelo rado poudarja tako pravice kot dolžnosti državljanov. A kar se mene tiče, enako velja tudi v drugi smeri – za državo. Država sicer ima pravico, da nas pošlje v vojno – a ima tudi dolžnost, da v nas ustvari občutek enotnosti, pripadnosti.
Vojna kot politika
Dandanes se zelo rado poudarja tako pravice kot dolžnosti državljanov. A kar se mene tiče, enako velja tudi v drugi smeri – za državo. Država sicer ima pravico, da nas pošlje v vojno – a ima tudi dolžnost, da v nas ustvari občutek enotnosti, pripadnosti. Skupnih vrednot in ciljev. Ponosa.
Tu, kar se mene tiče, naša država ne izpolnjuje svojih temeljnih načel. Vladajo nam ljudje, ki nas delijo dnevno. Ki delajo vse možno, da bi se v prihodnosti ustvarila že videna situacija, opisana tri odstavke zgoraj. Ki bodo (v potencialni prihodnji vojni) vojake na fronto dokaj očitno pošiljali nepripravljene in slabo opremljene. Do takrat pa iskali vse možne načine, da nategnejo svoje najbližje zaveznike.
Mafijski strukturi, kot je trenutno naša država – žal tudi ob najboljši volji – sam ne morem čutiti pripadnosti. Sodobne vojne pa nam kažejo – da čeprav v njih najbolj trpi civilno prebivalstvo – v osnovi gre primarno za menjavo elit. Nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.
Zakaj torej braniti državo, ki ji ne zaupaš, ne čutiš pripadnosti; zakaj braniti elite, ki jim zate ni mar, in te bodo najverjetneje pustile na cedilu ob prvi priložnosti…?
Komentirajo lahko naročniki