Kaj takšnega je govoril umorjeni Charlie Kirk, da zdaj radikalni levičarji po svetu in tudi v Sloveniji praznujejo njegovo smrt? (video)

12. 9. 2025, 15:15

9 minut branja
Deli

Amerika žaluje. Zastave na pol droga, predsednik Trump je napovedal posthumno medaljo za pogum, pred univerzami in sedežem Turning Point USA nastajajo spominska obeležja. Charlie Kirk, šele 31-letni aktivist, govorec in ustanovitelj ene najvplivnejših konservativnih mladinskih organizacij, je padel pod streli ostrostrelca med nastopom na Univerzi Utah Valley. Njegova smrt je pretresla milijone, saj je bil za mnoge simbol generacije, ki je hotela spet slišati konservativni glas na ameriških kampusih.

Toda ob žalovanju se je odprla še druga, temnejša plat. Na družbenih omrežjih so se začeli pojavljati posnetki in komentarji, v katerih ljudje veselo pozdravljajo Kirkov umor. Študent pred kamero brez zadrege pove, da je “srečen, da je Kirk mrtev”. Druga ga ožigosa kot “mizoginista” in “gnusno osebo”, ki si je “zaslužila smrt”. Nekdo celo zatrdi: “Nekdo je to moral storiti.” Še bolj šokantne so objave aktivistk, ki v kompilacijah skoraj ekstatično slavijo atentat: “ding dong, the witch is gone”, “hvala tistemu, ki je to naredil”, “to je bila karma”.

Celo v Sloveniji glasovi, ki opravičujejo nasilje, od ciničnega “Bog obstaja” nekdanjega politkolesarja Janeza Starihe do  kratkih in jedrnato šokantnih izjav mariborskega fotografa Marka Pigaca “kar seješ, to žanješ” in “upam, da bo dolgo umiral”, katerim so se pridružila še druga.

Ampak kaj takega je Kirk sploh govoril, da mu besni radikalni levičarji celo privoščijo smrt in se je bolj ali manj odkrito veselijo? O tem v drugem delu članka. 

Organi pregona v Utahu so identificirali in aretirali osumljenca za umor Charlieja Kirka. Gre za 22-letnega Tylerja Robinsona iz Utaha, ki ga bremenijo obtožbe naklepnega umora, nezakonite uporabe strelnega orožja in oviranja pravice. Več

Tako so nekateri slovenski levičarji ob atentatu na Kirka začutili zadoščenje:


Izjave so naletele na zgražanje tako anonimnih uporabnikov socialnega omrežja X kot tistih javno izpostavljenih, denimo Žige Turka.

Tako so se njegovega umora veselile nekatere njegove sodržavljanke:

Razprave s Charliem Kirkom

Charlie Kirk je bil polarizirajoč, a vedno pripravljen na soočenje. Njegov slog je bil oster, a hkrati je dopuščal, da mu nasprotniki zastavljajo vprašanja. Na univerzah je vodil debate, kjer so mu liberalni študenti pogosto očitali vse mogoče. Ko ga je nekdo skušal prepričati, da bi morale ZDA nuditi več brezplačnih storitev, ker je to počel Jezus, mu je Kirk mirno odgovoril, da brezdomstvo ni finančni problem, ampak pogosto posledica zasvojenosti ali duševnih bolezni.

Ko mu je študent javno razglasil da je “libertarni socialist ” mu je Kirk lepo razložil da to ne gre skupaj in da je to približno tako logično kot moker ogenj ali pa veganski mesojed, s tem pa je morda študenta celo prisilil, da se je po pogovoru zamislil nad svojo “argumentacijo”.

Ko mu je dekle potožilo, da je storilo splav in to obžaluje, je pokazal sočutje in rekel: “To je bila oseba. Otrok. Imela si pravico vedeti, da je življenje sveto.” Ni je obsojal, označil za morilko, ampak kljub vsemu razumel stisko skozi katero je šla. Istočasno pa je v pogovoru z neko drugo mladenko na temo kontracepcije jasno povedal, da je to vprašanje odgovornosti in da se na kontrapecijo, še bolj pa na splav ne sme gledati kot “rešitev” za problem, ki si ga ustvaril z lastno neodgovornostjo zaradi želje po hedonističnem užitku.   Prav ta kombinacija ostrine in sposobnosti poslušanja ga je naredila za posebnega.

Ni bil svetnik. Bil je neposreden, tudi provokativen, recimo z izjavo, da se “žal splača vsako leto plačati nekaj smrtnih žrtev, da lahko Američani obdržimo drugi amandma”. Mnogi so se nad tem zgražali, a treba je priznati, to je bilo načelno stališče, izrečeno jasno in brez hinavščine. Ni se skrival za olepševanjem in marsikomu je nalil čistega vina in ga vrgel iz njegovega mehurčka.

Če se z njim nisi strinjal, si mu to lahko povedal in on ti je odgovoril. Tako je storil tudi v primeru, ko je jasno pokazal šibkost argumentacije študentov na fakultetah in kampusih, ko jih je soočil s tem da nimajo nobenega argumenta za oklicati Trumpa s fašistom, s čimer je pokazal zrcalo ameriškim univerzam, ki vedno bolj indoktrinirajo, ne pa izobražujejo študente v svobodnem duhu mišljenja z argumentacijo, pa naj bo ta mehka ali na trenutke trda kot je bila včasih  Kirkova.

V levičarskih krogih se širi ideja, da je nasilje sprejemljivo sredstvo v boju zoper “sovražni govor”

Zato je toliko bolj grozljivo, da se danes normalizira miselnost, da nekoga zaradi njegovih besed preprosto ustreliš. Študije kažejo, da že tretjina ameriških študentov meni, da je nasilje sprejemljivo sredstvo za preprečitev “sovražnega govora”. To pomeni, da v kulturi, kjer naj bi se mladi učili svobode razmišljanja in izmenjave idej, že raste generacija, ki verjame, da je strel boljši od argumenta. To je nevarnejše od samega atentata.

Ker atentat na politika lahko še poveže narod v obsodbi, atentat na mladinskega aktivista pa družbo samo še bolj razcepi. Kirk je bil priljubljen predvsem med mladimi. Če en del generacije njegovo smrt vidi kot upravičeno, bo drugi del prej ali slej začel razmišljati, da je treba udariti nazaj. In takrat se spirala nasilja razpne do točke, kjer dialog ni več mogoč. Tako je moč tudi razumeti poziv namestnika ameriškega zunanjega ministra Christopherja Landau, ki je dejal, da se na ameriškem zunanjem ministrstvu in v vladi razpravlja o ukinitvi viz za tiste, ki so javno hvalili in proslavljali umor Kirka.

Bernie Sanders: politična strahopetnost, ki ogroža temelje demokratične družbe

Bernie Sanders, dolgoletni senator in ena najpomembnejših osebnosti ameriške levice, je ob tej tragediji pokazal več državniške drže kot marsikateri njegovi levi volivci. Jasno je povedal, da se s Kirkom ni strinjal v skoraj ničemer, a da je njegovo uboj obsojanja vredno, da je grozljivo in da v demokratični družbi za takšno nasilje ni prostora. Izrekel je sožalje njegovi ženi in otrokom.

Najbolj znani ameriški levičarski politik je politično nasilje označil za politično strahopetnost, saj pomeni, da ker ljudi ne moreš prepričati v svojo idejo, jim jo vsiliš s silo . “snovni princip svobodne demokratične družbe je, da se ljudje lahko javno izražajo, organizirajo in sodelujejo v javnem življenju brez strahu, da bi lahko bili ubiti, poškodovani ali ponižani zaradi političnih stališč.,” je še dejal Sanders.

 

Komentar: Jošt Polc
Če to dopustimo, ni več demokracije, temveč diktatura ulice

Naročniška vsebina

 

Zato je resnična nevarnost ne samo v tem, da je Charlie Kirk mrtev, ampak v tem, da se ob njegovi smrti mnogi smejijo. In če bo ta retorika ostala, bo ogenj, ki ga je sprožil en sam strel, le še rasel.