Zoran Stevanović: antisistemska retorika in denarnica na levi strani

Pregled poslovne zgodovine Zorana Stevanovića in sledi javnega denarja razkrivajo, da politik, ki se slovenski javnosti predstavlja kot antisistemski, že leta deluje znotraj levosredinskega politično-poslovnega ozadja.

Zoran Stevanović se je v slovenski politiki, še posebej pa na družbenem omrežju Facebook, uveljavil kot glasen kritik »sistema«. Njegova javna podoba temelji na zavračanju političnih elit, kritiki tranzicijskih omrežij in poudarjanju lastne vloge outsiderja, ki naj bi stal zunaj centrov moči. A naša preiskava kaže precej manj uporniško sliko.

Podjetniška faza in javni naročniki

Stevanović je leta 2013 soustanovil podjetje za varovanje Feniks VS, ter kmalu zatem postal direktor in večinski lastnik. Podjetje je v nekaj letih delovanja ustvarilo pomemben del prihodkov iz javnih naročil, predvsem na lokalni ravni.

Med večjimi naročniki so bile Mestna občina Nova Gorica, Občina Jesenice in Mestna občina Novo mesto. V času sodelovanja je Novo Gorico vodil Matej Arčon, takrat politik iz kroga LDS, danes podpredsednik vlade iz vrst Gibanja Svoboda. Jesenice so politično obvladovali Socialni demokrati. Novo mesto je po lokalnih volitvah 2014 prevzel Gregor Macedoni, s politično podporo SMC in DeSUS, takratne levosredinske vladne garniture.

Ključni naročniki Stevanovićevega podjetja za varovanje so torej gravitirali k istemu političnemu bazenu – levi sredini.

Podjetje Feniks VS je leta 2016 končalo v stečaju. Pred tem so bili več mesecev blokirani bančni računi, Stevanović pa je zaradi postopkovnih kršitev izgubil tudi licenco za varovanje. Njegova podjetniška zgodba se je s tem končala. Vzorec delovanja v točno določenem političnem okolju pa ne.

Vzpon na vrh vaterpolske zveze

Predsednik stranke Resni.ca je konec leta 2025 postal predsednik Zveze vaterpolskih društev Slovenije (ZVDS). Gre za razmeroma majhno panožno zvezo, okoli katere pa so finančni tokovi izrazito koncentrirani.

Stevanović se je na vrh zveze povzpel praktično iz nič, saj pred novembrom 2025 ne obstajajo javno dostopni podatki, ki bi ga kakorkoli povezovali z vaterpolom – niti kot igralca, trenerja ali funkcionarja v panogi.

Podatki za leto 2024 kažejo jasno sliko. ZVDS je ustvarila približno 260.000 evrov prihodkov. Več kot polovica tega zneska je prišla iz javnih virov. Ključni financer je bilo Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, ki je zvezi nakazalo približno 107 tisočakov. To pomeni več kot 40 odstotkov vseh prihodkov in skoraj 80 odstotkov vseh javnih sredstev za Zvezo.

Minister za gospodarstvo, turizem in šport je Matjaž Han, predsednik Socialnih demokratov. ZVDS torej ni organizacija, ki bi se preživljala s članarinami ali tržnimi sponzorstvi. Gre za panožno zvezo, ki je izrazito odvisna od državnega proračuna, natančneje od enega samega ministrstva.

Stevanović je tako vstopil v sistem, ki ga v veliki meri poganja javni denar pod nadzorom iste politične opcije, s katero je nekoč posloval kot podjetnik.

Kranj: lokalni center moči

Slovenski vaterpolo je v veliki meri doma v Kranju, kjer Stevanović deluje kot mestni svetnik. Najuspešnejši klub v državi, Akademski vaterpolski klub Triglav, je v letu 2024 več kot 30 odstotkov vseh prihodkov prejel neposredno iz Mestne občine Kranj.

Župan Kranja je Matjaž Rakovec, prav tako član Socialnih demokratov. Sicer aktualni predsednik Hokejske zveze Slovenije, nekdanji vaterpolist in kasnejši predsednik Vaterpolske zveze Slovenije v obdobju 2004 do 2008.

Po poročanju časopisa Dnevnik je na žrebu za evropsko prvenstvo v vaterpolu, ki pravkar poteka v Beogradu, Rakovec zastopal Evropsko plavalno zvezo, kar kaže, da v panogi ohranja vpliv.

Kranj tako ni le športno, temveč tudi finančno in politično središče slovenskega vaterpola.

Antisistemska podoba in sistemska realnost

Če Stevanovićevo pot pogledamo v celoti, ugotovimo, da ne gre za človeka, ki bi deloval na obrobju sistema, temveč v njegovi notranjosti. Gre za očiten razkorak med Stevanovićevo javno retoriko in njegovo dejansko vpetostjo v strukture moči.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je vprašanje politične verodostojnosti. Kako prepričljiva je antisistemska politika, če njen nosilec že več kot desetletje deluje znotraj političnega establišmenta, ki ga javno na ves glas zavrača?