Zadnje leto Golobove vlade je v zbirko novih dajatev dodalo poleg rekordnih trošarin, novih prispevkov in davkov na pravne osebe, tudi predloge o novih davkih na posameznike same. Pri objestnem davčnem primežu se zato lahko vprašamo, čemu Slovenci volimo politike, ki nam hujšajo denarnice na vsakem koraku?
Politiki ne delujejo v vakumu, temveč se povezujejo v stranke, te pa sestavljajo vlado. Na levem polu slovenske politike je odnos do visokih dajatev veliko bolj apatičen kot na desnemu. Lahko bi rekli da velja teza »Plačati je treba, ker nam je tako ukazano«. Stranke na levi strani visoki davki ne motijo, saj ti gradijo socialno državo, torej financirajo šolstvo, zdravstvo in ostale javne storitve. Posledično vlade levega pola ne zanima nižanje davkov, kvečjemu sledijo cilju višanja državnega proračuna.
Na desnem polu je to nekoliko drugače. Zaradi kapitalistične usmerjenosti desnih strank so davki videni kot sredstva, ki dušijo gospodarsko rast in trgovanje. V ta namen je desni pol veliko bolj pazljiv pri spreminjanju davčne politike, saj verjamejo da je za dolgoročno bolje pustiti ekonomiji da zraste, kot pa da jo oskubimo potenciala z visoko obdavčitvijo.
Trije razlogi da volivci ne volijo proti visokim davkom
Davki na splošno niso popularni, zato se lahko vprašamo, zakaj volivci ne volijo proti visokim davkom? Odgovor najdemo v obrazih politike, politični kulturi in slabi ekonomski izobrazbi ljudstva.
Če začnemo pri zadnjem vzroku, lahko vidimo, da pomanjkanje osnovnega razumevanja davčnih sistemov, proračunskih tokov in cen javnih storitev pomeni, da se povprečen volivec težko orientira v razpravi o davčni politiki. Ljudje pogosto ne razumejo razmerja med bruto, neto in bruto-bruto plačo, še manj pa zaznajo, kako visoko so v resnici obdavčeni, saj se večina prispevkov skrije v delodajalčevih prispevkih. Tako nastane iluzija, da država »daje«, ne pa »vzame«, kar vodi do pasivnosti in hitrega sprijaznjenja s stanjem. Če davki rastejo, marsikdo to dojema kot nujno zlo ali celo kot dejanje odgovorne države, brez da bi se vprašal o učinkovitosti porabe, obsegu državnega aparata ali alternativah. Visoki davki tako postanejo nekaj samoumevnega ne zato, ker bi jih ljudje podpirali, temveč ker jih ne razumejo.
Ljudje pogosto ne razumejo razmerja med bruto, neto in bruto-bruto plačo, še manj pa zaznajo, kako visoko so v resnici obdavčeni, saj se večina prispevkov skrije v delodajalčevih prispevkih. Tako nastane iluzija, da država »daje«, ne pa »vzame«, kar vodi do pasivnosti in hitrega sprijaznjenja s stanjem.
Druga dva vzroka pa sta politična. Desni pol, je za razliko od levega veliko bolj konstanten, veliko časa ga predstavlja le peščica strank. SDS je kot največja desna stranka, a hkrati tista, ki najtežje nagovori čez svojo bazo. Problem je že veliko let jasen, in sicer način sporočanja in Janez Janša. Zmernejša NSI ima drugačen problem v obliki kulturnih prepričanj. Liberalni sredinski volivci težko sovpadajo s katoliškimi prepričanji, naj bo to o splavu, istospolni poroki ali drugih progresivnih temah.
Vladati je mogoče le z večino, katero pa desni pol sam ne doseže. Poseči je namreč treba v sredino. To smo videli v obeh desnih vladah od leta 2010. Tako v drugi, kot v tretji Janševi vladi je stranka DeSUS prinesla pomembne glasove k vladi, zraven njega pa sta stali tako Državljanska Lista Gregorja Viranta (2012-2013) in ostanki Stranke Modernega Centra (2020-2022).
Če povzamemo, visoki davki v Sloveniji niso zgolj rezultat političnih odločitev, temveč odsev širšega konteksta: slabe ekonomske izobrazbe, politične kulture in strankarske (ne)zmožnosti povezovanja. Levi pol s svojo ideološko podlago in političnimi zavezniki zlahka ohranja podporo za davčno ekspanzijo, medtem ko desni pol kljub idejni protidavčni usmerjenosti pogosto ostane omejen znotraj lastnih komunikacijskih in kulturnih okvirjev.
Brez učinkovite politične alternative, ki bi znala preseči lastne meje in nagovoriti širši sredinski prostor, ter brez dviga ekonomske pismenosti volivcev, se bo status quo najverjetneje nadaljeval. Rezultat pa bo znova isti: več države, več davkov – in manj vprašanj, zakaj.
Komentirajo lahko naročniki