Svobodomiselnost brez sramu na levi. In brez hrbtenice na desni

»Na levi ni discipline, ker smo svobodomiselni ljudje.«

S to globoko mislijo se nam je pred dnevi razodela predsednica državnega zbora. Povedano z njenim tonom: svobodomiselnost kot višja oblika političnega bitja – nasprotje discipline, ki baje pomeni zategnjenost, hierarhijo, avtoriteto. Ali po domače: desnico. Tisto zoprno, zadirčno, nastrojeno do »drugačnih«.

A glej ga zlomka: prav ta svobodomiselnost vedno znova pripelje do spektaklov razpada. Osebnega in sistemskega. Voditelji, ki jih vodi le notranji kompas (brez zemljevida), trčijo – v lastne interese, v nasprotja, v drugega svobodomiselnega. Če je disciplina sumljiva, potem so zvestoba, dolžnost in osebna žrtev že skoraj zločini.

Če je svobodomiselnost vrednota, ali vanjo sodijo tudi medsebojno prešuštvovanje, zamenjave zakonca kot službenega avtomobila, javne erupcije egocentrizma in moralno razpuščeni kabineti? Kaj je meja med svobodo in dekadenco? V čigavem imenu predsednica DZ vihti svojo “zaskrbljenost za državo”? So to besede žene, ki gleda svojo hišo v plamenih in moli, da bo ogenj poezija?

Ko se oblastniško razpadajo odnosi, ko se govori o etiki z retoričnimi tresljaji instagram napisa, ko se poziva k strpnosti z izrazom tiste, ki zadnjega novinarja pred sabo pogleda kot veščo – potem vemo, da smo priča kulturi brez kulture. In brez sramu.

Kaj pa, če je vse res?!

A tukaj ni le problem levice. Če naj bomo pošteni – in če naj desnica ne ostane večno v vlogi užaljene gospodinje, ki ni bila povabljena na zabavo dekadence – moramo pogledati tudi vase.

Ali je slovenska desnica sposobna samokritike? Ne do nasprotnikov – to gre dobro – ampak do svojih. Do svojih »velikih mož«, ki so si naredili zasebne republike znotraj politike, strank, medijev. Kdaj je zadnjič desni medij resno vprašal svojega politika o odgovornosti, o spoštovanju moralnega reda, o resnici, ki zavezuje tudi takrat, ko je zmagal?

Samokritika ni destruktivnost. Je osnovni dokaz, da resnično verjameš v to, kar zagovarjaš. Če je desnica res nosilec vrednot – družine, poštenja, odgovornosti – potem naj jih živi tudi takrat, ko je težko. Tudi, ko je treba pogledati v oči svojim.

Samokritika ni destruktivnost. Je osnovni dokaz, da resnično verjameš v to, kar zagovarjaš.

Namesto tega pa prepogosto tudi desna sfera tone v plitvine opravičevanja, zamenjavanja tišine za lojalnost in ideološke slepote za zvestobo. Ko si močnejši, postane resnica težja. In ravno tam se pokaže: ali si drugačen – ali pa si isti.

Oblast in hrbtenica

Torej – da, na levici ni discipline. A ne zato, ker so tako globoko svobodni, temveč zato, ker so tako skrajno prazni. Svobodomiselnost je izgovor za pomanjkanje samodiscipline. In pomanjkanje samodiscipline se na oblasti vedno konča enako: v razpadu – osebnem, moralnem in državnem.

Desnica pa ne more le stati ob strani in kazati s prstom. Če noče postati obratna verzija istega propada, mora začeti tam, kjer levica končuje – pri samorefleksiji. Pri tem, da zna povedati »ne« svojim. Da ve, da biti »naš« še ne pomeni biti svetnik. In da resnica, vrednote in značaj niso pripomoček za pridobivanje oblasti, temveč njena meja.

V tem je razlika med civilizacijo in kaosom. Ne v tem, ali imaš disciplinirane vojake ali razpuščene voditelje – ampak ali znaš ločiti svobodo od razpada. Eni so prepričani, da lahko počnejo, kar hočejo. Drugi vedo, da ne smejo – niti takrat, ko bi lahko. Prvim pravimo oblast. Drugim pa – hrbtenica.