Kdor je letos obiskal pregovorno najbolj znamenito turistično točko Slovenije, Bled, se zelo verjetno ni mogel izogniti prometnemu kolapsu. Človek bi mislil, da je to posledica velikega števila turistov, kar je delno seveda res.
A samo v Sloveniji ob promenadi osrednjega turističnega bisera še vedno poteka tranzitna cesta za celotno manjšo, prav tako močno turistično regijo, vključno s tovornjaki, ob obilici gradbišč na cesti, sredi vrhunca turistične sezone.
Preko 60-letno čakanje na obvoznico in prometne rešitve, ki še slabšajo razmere
Prvi načrti za obvoznico, ki bi vsaj tranzit za Bohinj preusmerila stran od jezera, so stari že preko 60 let, tudi leta 2025 pa še ni znano, kdaj naj bi bila južna blejska obvoznica dokončana. A nedokončano krožišče, v katerem bodo vozniki nekoč na obvoznico lahko zavili, še zdaleč ni edino gradbišče na Bledu letos.
Že vso turistično sezono je denimo zaprta Rečiška cesta, ki povezuje Blejski grad s severno blejsko obvoznico. Tudi obiskovalci gradu so tako zdaj napoteni skozi samo središče Bleda, kar prometni kolaps v kraju samo še poslabšuje. Dosti bolje pa ne bo niti prihodnja leta, ko prav tako načrtujejo več del na blejskih cestah.
V času epidemije covida-19, ko je bilo turistov bistveno manj, časa za obnovo turistično najbolj zanimivih točk niso posebej izkoristili.
Že pred epidemijo pa so prometne razmere še poslabšali s prenovo avtobusne postaje Mlino. Gre za točko, kjer turisti vstopajo na pletne, ob prenovi pa so avtobusni postaji, ki je komaj dovolj dolga za dva običajna avtobusa, dodali še otok, ki preprečuje, da bi drugi avtobus ali denimo kombi, ki se je ustavil za prvim avtobusom in se je izpraznil hitreje od njega, s postaje odpeljal prej.
Če se na postaji hkrati ustavita dva daljša avtobusa ali pa vmes še kak kombi, na glavni cesti za Bohinj in skozi Bled, ki že sicer ni primerna za glavno cesto, lahko promet za več minut povsem obstane.
Parkirišča draga, na ključnih mestih jih ni
Kombiji se na postaji sicer verjetno sploh ne bi ustavljali, če bi v bližini bilo kakšno parkirišče, a le-tega enostavno ni. Zato tudi vodniki manjših skupin brez dodatnega vodnika možnosti, da bi šli s skupino na otok, enostavno nimajo, saj v bližini ni primernega parkirišča.
Tudi sicer so parkirišča na Bledu draga in polna. Večina ljudi na Bled pride z avtom, kar je sicer predvsem posledica slabe prometne politike na državni ravni, ki turistom skoraj onemogoča obisk Slovenije na druge načine. Smo druga najmanj letalsko povezana država v Evropi (za Belorusijo), vožnja z vlakom pri nas pa je za turiste, sploh tiste z razvitega zahoda, pogosto kulturni šok.
Za parkiranje v Zaki boste morali tako odšteti po 6 evrov na uro, pri Pristavi 5, na večini javnih parkirišč pa med 3 in 4,5 evra na uro – če boste parkirno mesto sploh našli.
Cene v nebo, storitev pa enaka
Leta 2007 vas je vožnja s pletno na otok stala 10 evrov, ogled gradu 6, javnost pa je razburila novouvedena vstopnina za ogled cerkve na Blejskem otoku, ki jo je župnija Bled postavila pri treh evrih.
Že tedaj je bilo očitno nekaj nemogočega, da bi se pletnarji in župnija dogovorili in vsaj za obisk otoka ponudili skupno ceno, ki bi si jo nato razdelili pletnarji za svojo storitev in župnija za obnovo kulturne dediščine, ki turiste na otok sploh privablja. Kaj šele, da bi v skupno vstopnico denimo združili vse ključne blejske znamenitosti, tudi grad in sotesko Blejski vintgar.
Tudi danes niso blejske atrakcije nič bolj povezane in poenotene, storitve nič kaj drugačne, cene pa so šle v nebo. Leta 2018 je denimo vožnja s Pletno stala 14 evrov, danes že 20, Blejski grad vam je zaračunal 14 evrov za odraslega, danes 18, vstopnina za cerkev na otoku pa je poskočila s 6,9 evra na 13 evrov samo v zadnjih sedmih letih.
Seveda je vmes bila tudi inflacija, zato je nekoliko višja cena logična. A če upoštevamo inflacijo od leta 2007 glede na takratne cene, bi pričakovali, da bi vožnja s pletno stala približno 15 evrov, vstopnina v grad pol manj, okoli 9 evrov, vstopnina v cerkev pa skoraj trikrat manj, približno 4,5 evra.
Tako na jezeru in otoku kot v gradu je to, kar turist dobi, povsem enako kot leta 2018. Še več, leta 2018 je turist z vstopnico prejel tudi vavčer za 2 evra, ki ga je lahko unovčil pri nakupu spominkov ali pri “kremšniti”, česar danes ni več. Edina sprememba glede na leto 2018 na gradu je zapornica s čitalcem QR kod, ki vstopnico preveri namesto človeka, ki jo je pregledal pred epidemijo.
Edina zares zanimiva atrakcija na gradu je tiskarna, kjer turist lahko vidi, kako so tiskali knjige v času Primoža Trubarja in povsem povprečen muzej. Dejansko bolj ali manj ves turistični kapital Bleda predstavljata naravna in kulturna dediščina prejšnjih stoletij, ki zaradi izjemne fotogeničnosti otočka s cerkvico in gradu na pečini nad jezerom privabljata trume gostov, ki jim Bled razen teh razgledov in neskončne gneče za oderuške cene ni zmožen ponuditi praktično ničesar drugega.
Že malo bolj premišljena prometna ureditev kraja, kjer je turizem zlata jama, bi lahko izkušnjo drastično izboljšala.
Neprijetno presenečenje na koncu
Naročniška vsebina
Naročniška vsebina
Zelena butičnost
Strategija razvoja turizma v Sloveniji predvideva usmeritev v zeleno butičnost. Zdi pa se, da na Bledu z okolico niso razumeli, da se zelene butičnosti ne dosega tako, da se naredi destinacijo zaradi obupne prometne ureditve fizično nedostopno in za večino predrago.
Butični turizem je sicer res visokocenovni, a turist dobi vrhunsko storitev, ki ne vključuje pristne izkušnje socializma.
Komentirajo lahko naročniki