Slovenski glasbenik Tomaž Hostnik se je na družbenih omrežjih ostro odzval na interpretacije fotografije, ki je nastala po njegovem koncertu. Aktivistka Inštituta 8. marec je namreč fotografijo z njim na omrežjih zlorabila v smislu podpore kampanji my voice my choice.
Pojasnil je, da fotografiranje z osebo, ki je nosila majico Inštituta 8. marec, ne pomeni njegove podpore temu gibanju, ob tem pa je podal še svoje poglobljeno in kritično stališče do obravnavanja splava ter trenutne družbene klime v Sloveniji.
“Splav zame ni vrednota, kot pravi Nika Kovač, splav je nekaj, česar bi moralo biti z zgodnjim ozaveščanjem in odgovorno spolnostjo čim manj,” Hostnik med drugim zapiše v svoji FB objavi.
Glasbenik Tomaž Hostnik je javnost nagovoril z zapisom na Facebooku, v katerem opozarja na zlorabo zasebnih trenutkov v politične namene. Potem ko se je po enem od nastopov fotografiral z obiskovalko, ki je nosila simbole Inštituta 8. marec, je poudaril, da o politiki sploh nista govorila in da delovanja omenjene skupine v resnici niti ne pozna dobro.
Aktivistka je namreč ob fotografiji z glasbenikom med drugim zapisala: “Od začetka kampanje my voice my choice sem verjetno nagovorila nekaj tisoč ljudi, poslušala na stotine zgodb, naredila verjetno tudi kakšno stotino fotografij s Slovencki, ki jim je mar, da se dostop do brezplačnega varnega splava razširijo preko meja.”
“Gre za očitno zlorabo,” pravi Hostnik in dodaja, da njegova prijaznost ne pomeni ideološkega poistovetenja.
V osrednjem delu zapisa se Hostnik dotakne vprašanja splava, ki ga kot kristjan vidi bistveno bolj kompleksno, kot ga predstavljajo “navijači obeh strani”. Čeprav izpostavlja, da je zagovornik enakosti spolov in ženskih pravic, ostro zavrača terminologijo, ki nerojenega otroka označuje za “fetus” ali “skupek celic”.
Po njegovem mnenju gre za priročne izraze, ki služijo ustvarjanju moralne distance do živega človeka v razvoju.
“Rezultat splava je smrt človeka, to je zame dejstvo,” zapiše Hostnik in se pri tem sklicuje na svojo osebno izkušnjo očetovstva. Poudarja pravico do življenja nerojenih (ius vitae nasciturī) in kritizira tisti del družbe, ki po njegovem mnenju spodbuja »ogabno dehumanizacijo«.
A hkrati opozori tudi, da medtem na drugi strani pogreša empatijo in opaža farizejstvo. Ter opozori, da kot “nek ruraln desc” nima odgovorov na vsa vprašanja in da lahko specifični primeri še tako prepričljivo teorijo postavijo na glavo.
Hostnik svoj zapis zaključuje z razmišljanjem o stanju svobode govora v Sloveniji, ki jo metaforično poimenuje “Mala Rusija”. Meni, da je odprta debata o tabu temah pri nas skoraj nemogoča, saj je posameznik v hipu “popredalčkan”.
Kljub temu, da bi mu bilo kot umetniku lažje molčati, se je odločil izpostaviti svojo vest in pozvati k večjemu sočutju in manjši meri politične korektnosti, ki po njegovem mnenju le beži pred odgovornostjo.
“Respect! Resnično…. Sam sem mnenje okrog “skupka celic” spremenil v trenutku, ko sem v postopku merjenju nuhalne svetline videl svoje dete v dolžini 47 mm, a s povsem vidnimi udi, ki je plesalo po maternici …” je bil eden od odzivov na Hostnikov Facebook zapis.
Seveda pa niso bili vsi tako naklonjeni in prijazni njegovemu pogledu na “fetus”. Logično, dregnil je v osje gnezdo nedotakljivosti “reproduktivnih pravic žensk”, kot temu pravijo, o katerih se ni dovoljeno niti pogovarjati, kaj šele jih problematizirati. Sploh pa ne s strani moškega, četudi s primernim občutkom in razumevanjem za ženske, oz. pare, ki se znajdejo v stiski nezaželene nosečnosti.
Prav zato gredo Tomažu Hostniku pohvale, da si je upal javno predstaviti svoje videnje zarodka v maternici kot živega človeškega bitja. Četudi …
Naročniška vsebina
In drugič, Hostniku gre tudi priznanje, da se je opogumil javno obregniti ob avro svetosti gibanja my voice my choice, katerega članica je zlorabila njegovo prijaznost, oziroma rečemo lahko tudi naivnost, za lastne interesne namene. O Niki Kovač in prijateljicah se namreč lahko govori le prijazno in lepo, če človek hoče ostati med družbeno sprejemljivimi človeškimi bitji – povedano drugače, če noče tudi sam doživeti javne “dehumanizacije in desenzitizacije”.
V današnjem svetu pogum za koriščenje pravice svobode govora, ko gre za s strani levice proglašene tabu teme, žal ni več samoumeven.
En odgovor na “Slovenski glasbenik se čuti zlorabljenega: fotografiji navkljub ni podpornik Inštituta 8. marec, splav pa zanj ni vrednota”
Odličen članek in tudi razlaga glazbenika je lepa ,jasna in nenasilna.
Splav ni vrednota!Je pa pri nas dobro regulirana.
Komentirajo lahko naročniki