SDS od mentalitete žrtve v mentaliteto junaka. Z napako

Čeprav je bila kandidatna lista v javnosti znana že nekaj časa, je med zadnjimi vodilnimi strankami svojo tudi uradno predstavila še SDS. Kot dobro naoljen strankarski stroj, so kandidatno listo imeli že dolgo, tudi kandidati se že nekaj časa predstavljajo na terenu. Ko smo za kak okraj poizvedovali, kdo bo v njem kandidiral, je bil eden od namigov, poglejte si dogodke, kdor jih vodi v tistem okraju, je praviloma kandidat.

Dogodkov res ni bilo malo in tudi osrednji je bil verjetno narejen na najvišjem nivoju med vsemi strankami. Z razlogom so izbrali kinodvorano, saj so glede na količino videomateriala strankine video ekipe zadnje dni delale nadure.

Tradicija in moč, a tudi nostalgija po boljših časih

In sporočilo konvencije je jasno. Smo stranka, ki deluje, ki ima tradicijo in moč, rešitve in realno članstvo. Vse to, četudi smo zadnja leta večinoma v opoziciji. A ob tem sporočilu se nehote prikrade še drug vtis. Da jih opozicijska drža hkrati frustrira in jim je udobna. Vtis popularnega dijaka iz srednje šole, ki na obletnici mature ob gledanju fotografij srednješolskih uspehov nerodno razlaga velike ideje za prihodnost s kančkom grenkobe, da mu jih do sedaj ni uspelo uresničiti v tolikšni meri, kot bi si želel.

Posebej prvi del dogodka, ki je bil sicer namenjen obeleževanju 37.obletnice delovanja stranke, je dajal tak vtis. Janez Janša je s soprogo v dvorano vstopil ob spremljavi neuradne himne slovenske osamosvojitve, pesmi Moja dežela iz prve poosamosvojitvene reklame slovenske turistične skupnosti, domoljubni glasbeni program pa so spremljale slike dr. Jožeta Pučnika in osamosvojitvene vojne, dogodkov povezanih z njo in lepot Slovenije.

Novinarji smo kar nekoliko presenečeno pogledali, ko smo ugotovili, da bo na odru spregovorilo vseh 87 strankinih kandidatov za poslance, kar je precej drugačen potek od drugih strank, kjer so kandidati na konvencijah običajno le našteti poimensko in se nato na odru slikajo za gasilsko fotografijo.

Tako smo lahko videli, da je vsak kandidat zmožen povedati kak stavek. Tudi tisti njihovi aktualni poslanci, ki jih v Državnem zboru sicer skoraj nikoli ne slišimo govoriti. Poslancev tudi niso predstavljali po volilnih enotah, ampak smo dobili vtis, da je vsak od kandidatov vpet v vsaj eno področje priprave programa stranke.

Janša kritiziral vlado, tekmece pustil pri miru

In na koncu vrhunec dogodka, težko pričakovani govor predsednika Janše, ki morda sporoča več, kot vsa ikonografija in retorika pred tem.

Ob pričakovani in tudi upravičeni kritiki vlade, tudi z zabavnimi in zanj značilno pikrimi pripombami, je povedal, da je program tokrat daljši, ker je potrebno poleg gradnje Slovenije popraviti še škodo, ki je nastala za aktualno vlado.

Janša znova poudarja, da gredo na volitve, da zmagajo, a da jih šibke koalicije ne zanimajo. Slednje Janša poudarja že nekaj časa in s tem kuri bazo, da mu zagotovi močno koalicijo, hkrati pa pripravlja teren na morebitni obstanek v opoziciji, če se koalicijska pogajanja ne bi izšla.

In čeprav od Janše sicer nismo vajeni izključevanja, tokrat jasno zavrne sodelovanje z vsemi tremi partnericami aktualne koalicije. Če je bilo za Svobodo in Levico jasno, da s SDS nikakor nista kompatibilni, je eksplicitno izključena tudi SD, ki sicer zavrača sodelovanje z Janšo, a sramežljivo zadnje čase vendarle kak prstek sodelovanja ponuja tudi preko pola.

Janša s tem jasno pove, da bo vodil monolitno desno vlado, ali pa SDS v vladi ne bo, kar je svojevrstna košarica tudi Anžetu Logarju, ki zahteva vlado čez pol. S tem se povečuje možnost scenarija ponovljenih volitev še letos, saj bi z zaklinjanjem voditeljev obeh »Demokratskih« strank lahko prišlo do situacije, ko nihče od niju ne bi hotel pojesti zarečenega kruha, kar bi preprečilo sestavo koalicije.

Janša je tako spretno, subtilno vrgel žogico nekdanjemu sodelavcu Logarju, ki ga sicer eksplicitno ni omenil niti z besedo. So pa bili udeleženci konvencije nagovorjeni z »Dragi demokrati in demokratke«, slišali pa smo lahko tudi, da je stranko zapustilo toliko ljudi, da bi jih lahko prešteli na prste ene rok. Očitno kakšnega izdelka slabe umetne inteligence s precej rokami in malo več prsti.

Treba je vendarle priznati strateškost SDS, ki je vse eksplicitne puščice napada in kritike usmerila v vlado, ne pa tudi v opozicijske tekmece, s katerimi so imeli v mandatu nemalo sporov in prerivanj, kar nakazuje, da je tudi desnica spoznala, da ji medsebojni napadi ne koristijo. Nenazadnje se tudi v NSi in pri Demokratih tokrat ne ukvarjajo z Janšo.

Janša jih sicer izziva, a le posredno, s tem ko napove, da je SDS edina alternativa aktualni vladi in utrjuje duopol z napovedmi, da bodo vladali ali oni, ali svobodnjaki. Druge opcije ni. Znova pa je napovedal tudi odprtost za partnerstvo za razvoj v slogu »kdor ni proti nam, lahko pomaga.«

Prehod v mentaliteto junaka in različna volilna ponudba

Treba je priznati, da je SDS uspel miselni preskok iz mentalitete žrtve, v smeri proti mentaliteti zmagovalca. Tokrat tako nismo poslušali o tem, kako mediji onemogočajo uspeh SDS, o tranzicijski levici, udbomafiji in krivosodju. Vsemu temu so se v veliki meri izognili, ali pa spretno zapakirali v pozitivna programska izhodišča v obliki rešitev problemov, ne zgolj izgovarjanje lastnega neuspeha na njihov obstoj.

Do razvoja mentalitete heroja v svoji polnosti se bo treba otresti še pretirane nostalgičnosti po zlatih časih, ki so mimo in hranjenja nostalgičnih duš s poceni domoljubnimi popevkami podpovprečne kvalitete s poceni političnimi sporočili.

A tokrat to sploh ni nujno slabo. Ne nepomembna volilna baza točno po tem hrepeni, za ostale volivce pa se je ponudba na desni uspešno diverzificirala z bolj sredinsko, že liberalno ponudbo demokratov in s skupno listo NSi, SLS in Fokus, ki tudi gradi domoljubje in spomin na velike zgodovinske dogodke, a je brez nostalgične osamosvojitvene prtljage bolj usmerjena v prihodnost.

Razlika v generacijah vodstev, ki se pozna v razliki sporočil, tako nikakor ni slaba, ampak celo koristna pri nagovarjanju najširše baze volivcev. Večji izziv bo morda te mentalitete različnih generacij spraviti v koalicijo. Ampak to je problem za po volitvah. Če bodo sploh želeli imeti možnost, da jo sestavijo, jih morajo najprej zmagati.

In po dolgem času imajo potencialni njihovi volivci to možnost realno na obzorju.