Analizira: Rok Frelih
Cristian Diaconescu, vodja kabineta romunskega predsednika, je pred dnevi osupnil javnost z izjavo, da Rusi pričakujejo preklic ameriških varnostnih garancij za vse članice Nata, ki so se zavezništvu priključile od vključno leta 1997 dalje, kar velja za celotno vzhodno krilo, tudi za Slovenijo, pa tudi za Finsko in Švedsko.
V resnici to pomeni, da Američani ne bi upoštevali slavnega 5. člena, ki pravi, da če je napadena ena članica, so napadene vse, in predvideva skupno obrambo. Na kratko: če bi nekdo napadel Slovenijo ali Finsko, je Američani ne bi branili.
Izjava je kredibilna, saj jo je visoki romunski uradnik izvedel iz ameriških virov. Olja na ogenj pa sta prilila še ameriški senator Mike Lee in Elon Musk, ki bi ZDA potegnile kar iz zveze NATO:
I agree https://t.co/ZhjBXCTQfp
— Elon Musk (@elonmusk) March 2, 2025
Na družbenih omrežjih se je na veliko govorilo o izdajstvu, prezrti pa sta ostali dve bistveni dejstvi:
Prvič, umik varnostnih garancij pričakujejo Rusi, ZDA pa namere niso niti zanikale niti potrdile. Gre torej za rusko karto v pričakovanih pogajanjih o miru v Ukrajini. Rusi ciljajo visoko: če jim uspe, so se v morebitnem prihodnjem širjenju za zahod znebili najmočnejšega (in zraven še katerega) nasprotnika. Potencialno bi bile ogrožene predvsem manjše države.
Če jim ne uspe, jim bodo Američani po trenutno pričakovanem scenariju v zameno za mir dali kaj drugega; od Trumpa gre pričakovati poslovne predloge, s katerimi bi Rusija zmanjšala svojo odvisnost od Kitajske in se vzpostavila kot bolj samostojen faktor.
Drugič, gre tudi za pogajalsko karto v rokah ZDA, s katero želijo evropske države prisiliti k krepitvi vojaških zmogljivosti. Evropa bi bila vržena v vodo; ali bo splavala, je odvisno zgolj in samo od nas samih.
Tretjič, ZDA se z odstopom ne bi pravno zavezale, da nam ne bodo pomagale, pač pa bi zgolj odstopile od zaveze, da nam bodo.
Razumeti moramo tudi, da gre še za en nekonvencionalen Trumpov diplomatski prijem: s provokacijami pripraviti nekoga, da nekaj stori. Nekateri se zdijo nori, niso pa vsi slabi: nakup Grenlandije je bil tipičen primer.
Kitajski je v interesu vzpostavitev arktične plovne poti. Na Grenlandiji se je pojavila levosučna retorika o grdih danskih kolonialistih, in kako naj maloštevilni avtohtoni ribiči osamosvojijo svoj otok danskih okov. Pod sponzorstvom Kitajske, seveda. Ko pride civilna ladja, kmalu pride še vojaška. Vemo, kaj to pomeni.
Danska je v enem tednu našla 2 milijardi in na Grenlandijo napotila večje število vojakov. A da je zaspana in bogata evropska deželica začela braniti ozemlje pred Kitajci, je bila potrebna kontroverzna budnica. Lahko bi nadaljevali o carinah in sprejemu ilegalnih migrantov v Latinski Ameriki, varovanju meje z Mehiko…
In v danem primeru vlaganju Evrope v lastno varnost. V resnici nihče ne ve, kaj lahko pričakujemo iz ZDA, in glede na evropsko free-riderstvo ter na drugi na ogromen zalogaj, ki ga ta velesila nosi na Pacifiku in vse bolj v Latinski Ameriki, moramo biti pripravljeni na hladen tuš.
Komentirajo lahko naročniki