Komentira: Rok Čakš
Minulo sredo je bil za Roberta Goloba in njegovo vlado srečen dan. Drugič v tem mandatu so pred kamerami sedli za mizo s socialnimi partnerji in podpisali sporazum, ki ga, upravičeno ali ne, imenujejo »reforma«. Po plačni ima premier praktično v žepu še pokojninsko “reformo” in ni čudno, da se mu smeji do ušes. Povrh vsega je skozi parlament spravil še zakon, ki po njegovi interpretaciji »striktno ločuje javno od zasebnega zdravstva«. Četudi pot do njegove dokončne uveljavitve še ni končana, je Golob storil svoje in volivcem dostavil najpomembnejšo obljubo. Četudi zgolj navidezno, v stilu »ukinitve« dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja izpred leta dni.
Trditev iz naslova, da Robertu Golobu uspeva, bi sicer lahko izpodbijali s serijo argumentov. Denimo, da vlada v resnici ni ukinila dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, temveč ga zgolj naredila za obveznega in ga »obesila« na plače in pokojnine. Pa da gre pri pokojninski za »majhno reformo, ki ne bo niti opazna« in ne rešuje pravih problemov, če povzamemo ekonomista dr. Bogomirja Kovača. Da enako velja za zdravstveno reformo, ki ne rešuje dostopnosti do javnega zdravstva in ne krajša čakalnih vrst, temveč se ukvarja z ideološkim vprašanjem javno-zasebno. Pa da se javnih stanovanj ne bo gradilo 2.000 letno, temveč po idealnem scenariju, če napraskamo po vseh kotih državno-občinskih projektov in odmislimo vse morebitne zaplete, ki nastajajo pri gradnji, največ 900 letno. In tovrstnih diskrepanc je še mnogo.
Golob ni obljubljal delovanja v dobrobit ljudi, temveč ideološki boj
A vprašajmo se, kaj točno pa ja Robert Golob obljubil volivcem v zameno za njihov glas, volilno zmago in prevzem vodenja države? Od politikov bi sicer pričakovali, da ljudem obljubljajo napredek, prosperiteto, blaginjo, torej, da v ospredje postavijo dobrobit države in njenih državljanov. Ampak bodimo natančni – Golob ni obljubljal ničesar od tega.
Je pa obljubljal »odpravo škodljivih posledic Janševe vlade« brez da bi povedal, za koga so škodljivi. Denimo: odprava Janševe davčne reforme je šla v škodo ljudi in v korist Golobove vlade, ki je kratkoročno pobrala nekaj več davkov, ki jih je lahko porabila za svoje namene. Ko gre za zdravstveno reformo, ni obljubljal kakovostnejših in dostopnejših storitev za paciente, temveč ideološko podžgano »ločevanje javnega in zasebnega«, ki v praksi pomeni boj proti »dvoživkam«, »parazitom« v zdravstvu, kot je etiketiral zdravnike. In ko gre za pokojninsko reformo, je ob podpisu slovesno izjavil: »Ključno nam je bilo, da se pokojninska reforma ne izvaja na račun obstoječih upokojencev.« In dodal, da so poskrbeli, da »bodo vsi upokojenci poleg sedanjih dodatkov dobili še tako imenovano božičnico.«
Ko bodo spoznali, da jih žejne pelje čez vodo, bo prepozno
Predsedniku vlade torej težko oporekamo, da ne izpolnjuje pomembnega dela svojih predvolilnih obljub. Seveda pa te niso izvedene v dobrobit ljudi, česar niti ni obljubljal, temveč so netivo ideološkega boja, na katerem v resnici levica v Sloveniji že desetletja dobiva volitve.
Res je, ljudje na neki stopnji spoznajo prevaro, da jih nekdo, povedano po domače, vodi žejne čez vodo. In takrat tega politika in njegovo instant stranko odvržejo tako hipoma, kot so ga pred tem postavili na piedestal svoje volilne izbire.
A v primeru Roberta Goloba bo to najverjetneje (pre)pozno. Reforme je namreč zvito iz drugega zavlekel v četrto leto mandata. S tem bo požel kratkoročno slavo »uresničenih obljub«, za ljudi škodljive posledice pa bodo padle v čas naslednjega mandata, kar je zanj, dokler ga ne osvoji, ta trenutek nepomembno. Če bo proces zavlečen še s kakšno ustavno presojo, zanj toliko bolje, saj on je svoje naredil, posledice pa naj bodo vidne čim pozneje. Upokojence bo na volilni dan pospremila 150-evrska bonus-božičnica, ne pa dejstvo, da se pogoji za bodoče upokojence pomembno slabšajo.
Dokazal je, da ga ni za podcenjevati
Pod črto lahko ocenimo, da se vsem eskapadam navkljub Golob postaja dober politik. Sicer ne v smislu dobrobiti za ljudi, uspešno pa razvija občutek za politično preživetje. Še pred letom ali dvema so ga strici skoraj že odpisali, o nasledniku se je spraševala večina političnih komentatorjev. Danes je še vedno tu, javnomnenjsko se pobira in sploh ne zaostaja več veliko za največjo opozicijsko stranko, kateri bi v normalnih okoliščinah moral lizati pete.
Vsakršni izbruhi pretirani samozavesti na desnici, češ kako bodo po volitvah odpravljali Golobove ukrepe in urejali to in ono, so zato preuranjeni. Naučili smo se že, da je močni Janez Janša na požgani zemlji desno od sredine za levico sprejemljiv ali celo zaželen fenomen. Četudi Golob ne bo več močan kot doslej, pa levi pol s Prebiličem dobiva potrebno širino za absolutno zmago. To sicer še ne pomeni nujno ponovitve čiste leve vlade, a Janševa vrnitev na oblast se vse bolj zdi misija nemogoče.
Komentirajo lahko naročniki