Živimo v dobi PR-ja, ko je resnica pogosto skrita za debelimi plastmi prirejenih, enostransko in površno prikazanih sporočil. Že dolgo je tako tudi v politiki, pri čemer so umetnost zavajanja s propagandnimi sporočili v Golobovi vladi dvignili na nov nivo.
Takšen primer je infogram Poročila o razvoju, na katerem vlada izpostavlja štiri točke, ki naj bi dokazovale, kako “napredna” je Slovenija. A za PR potezami, ki se lepo berejo na družbenih omrežjih, se skrivajo resne ekonomske slabosti in posledice, ki jih občuti predvsem delovno aktivni in srednji sloj.
Razbijamo štiri ključne zavajajoče trditve in pokažemo, da vladna infografika krivo prikazuje napredek, kjer bi morala kazati predvsem posledice napačnih ekonomskih politik: uravnilovko, propad srednjega sloja, porušena plačna razmerja in razpad zdravstva.
Ni čudno, da se ljudje izseljujejo, delodajalci tarnajo in bolniki umirajo v čakalnicah. Golobova vlada bi se morala teh “dosežkov” sramovati – ne pa se z njimi hvaliti.
Bom razložil pričujočo infografiko.
(1) Majhne razlike med dohodki pomenijo, da sposobne in pridne plačujemo premalo, nesposobne in lene pa preveč. Ker ne, niso vsi enako sposobni in pridni.
(2) Premoženjska neenakost pomeni, da se to dogaja že dolgo časa.
(3) Bolj kot naj bo… pic.twitter.com/GqrMLNKVvB
— Žiga Turk (@ZigaTurk) August 7, 2025
1. Majhne razlike med dohodki = uravnilovka, ki kaznuje sposobne
Prevelika enakost v dohodkih pomeni v praksi le eno stvar: sistem, v katerem se znanje, trud in inovativnost ne splačajo. Slovenija ima drugo najnižjo dohodkovno neenakost v EU, premoženjska je pa četrta najnižja v evroobmočju. Ginijev koefiecient neenakosti je pri zelo nizkih 23,4, a to ni nujno pozitivno. Ekonomisti opozarjajo, da premajhne razlike dušijo produktivnost in zmanjšujejo motivacijo za delo, saj se z večjim trudom dobi premalo.
Zaradi visoke davčne obremenitve in omejene možnosti napredovanja vse več ljudi stagnira v istem razredu. V letu 2024 je bil delež tistih, ki so se pomaknili navzdol po dohodkovni lestvici, 36 %, medtem ko se jih je navzgor premaknilo le 29,5 %. Previsoka progresivnost davkov in visoki prispevki v Sloveniji tako dejansko penalizirajo visoko usposobljene kadre. Rezultat? Odseljevanje mladih in sposobnih ter stagnacija inovativnosti. O tem smo več pisali v članku o obdavčitvi dela.
2. Najnižja premoženjska neenakost = srednji sloj je vse bolj reven
Velika premoženjska neenakost je seveda svetovni problem, kjer gre ta v ekscese. V Evropi je sicer nekoliko bolje kot denimo v vseh Amerikah in Afriki, a še vedno. Najbogatejših 10 odstotkov prebivalstva na stari celini ima v lasti 67 odstotkov premoženja, spodnja polovica prebivalstva pa 1,2 odstotka bogastva.
Ampak zanimivo, če so nam pogosto zgled Skandinavske države z močnim srednjim slojem in majhno dohodkovno neenakostjo, po premoženjski neenakosti prednjačijo ravno te: največja premoženjska neenakost je bila leta 2022 na Švedskem, visoko so tudi Norveška, Danska in Finska. A to so družbe z velikim in bogatim srednjim slojem.
Nasprotno ima Slovenija po podatkih Eurostata res nizko premoženjsko neenakost, a to zato, ker ima večina Slovencev zelo malo premoženja. 80 % Slovencev ima manj kot 20.000 evrov premoženja na osebo. Vir premoženja je sicer lahko denimo dedovanje, pogosto pa akumulacija dohodka.
In tu nastane težava, kot ga navaja tudi Umarjevo poročilo o razvitosti, oziroma Kakovosti življenja v Sloveniji: “Dohodkovna, premoženjska in plačna neenakost ostajajo med najmanjšimi v EU, kar se med drugim kaže v veliki zgoščenosti nizkih plač.”
Oziroma, kot je v članku v Financah zapisala profesorica dr. Tjaša Redek z ljubljanske ekonomske fakultete: “V Sloveniji je delež tistih, ki imajo vsaj 130 odstotkov medianskega dohodka ali več, precej manjši od povprečja v EU. To sicer kaže na nizko raven neenakosti, ki je po podatkih Eurostata druga najnižja v EU (za Slovaško), a hkrati kaže, da ima srednji razred v Sloveniji precej majhno kupno moč. Skratka, srednji razred v Sloveniji šibi, kupna moč pa upada.”
Medianska neto plača (oktober 2024) je znašala 1.299 evrov, le 10 % zaposlenih pa je zaslužilo več kot 2.350 evrov. Ob tem pa so cene nepremičnin med najvišjimi glede na dohodke v EU, kar pomeni, da si tudi visoko izobraženi z družino pogosto ne morejo privoščiti stanovanja. Upokojenci so še slabše – več kot 20 % jih živi pod pragom revščine. To je stanje “države blaginje”.
Legendarna britanska premierka Margaret Thatcher o dohodkovni, oziroma premoženjski neenakosti:
O tej dohodkovni razliki je imela Thatcherjeva zelo dober komentar v parlamentu (They’d rather have the poor poorer); njenim kretnjam sem dodal grafiko, s katero sem izpostavil, da je pokazala pri nižji neenakosti, nižje dohodke revnih. pic.twitter.com/YNCagCYmj9
— Schall_abweiser0002 (@Schallabweiser2) August 7, 2025
Profesor ekonomije dr. Matej Lahovnik pa izpostavlja še en vidik:
Kot ključen problem zaostajanja Slovenije v razvitosti UMAR sicer navaja “precejšnji zaostanek za EU pri produktivnosti dela.”
3. Najmanjša razlika med minimalno in povprečno plačo v EU = porušena razmerja in pritiski na plače
V Sloveniji je razmerje med minimalno in povprečno plačo približno 0,56, kar nas postavlja na sam vrh EU. To pomeni, da je minimalna plača – ki jo določa država – nenaravno visoka glede na povprečje in gospodarsko razvitost. Posledica? Previsok “minimalec” pomeni pritisk na podjetja, porušena plačna razmerja, demotivacija visoko usposobljenih in nevarnost, da bodo podjetja nova delovna mesta raje iskala zunaj države, predvsem v Filipinih, Nepalu …
Ob tem še podatek, da v Sloveniji pa skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne plače, kar pa ni spodbuden podatek, ter da je bruto povprečna plača, za razliko od minimalne, ki je na visokem 7- mestu v EU, šele na 22. Mestu znotraj EU.
4. Zdravstvene storitve vsem enako dostopne = ŠE BOLJ enako NEdostopne
Vlada se hvali z enako dostopnim zdravjem za vse. Resnica? Čakalne dobe so rekordne, dostopnost pa postaja privilegij – ne pravica. Po internih podatkih NIJZ iz julija 2025 predolgo na storitve čaka več kot 271.000 ljudi, javno pa se ta številka prikazuje kot le 80.000. Skupno število čakajočih pa presega nepredstavljivo številko pri 1,6 milijona.
Primer: čakanje za onkološki pregled z napotnico “zelo hitro” se je podaljšalo s 15 na 28 dni (kar je 87 % porast). Za ortopedsko operacijo kolka se čaka 300 dni, prej 200. Umrljivost zaradi raka in srčno-žilnih bolezni je zrasla za 5–10 %, pričakovana življenjska doba pa stagnira pri 80,6 letih. Ljudje pa čakajo – ali pa umrejo, še preden pridejo na vrsto. O tem smo več pisali v članku o prikrivanju dejstev v zdravstvu.
Posebnim dosežkom vlade spodaj kako postajamo enaki v revščini in podobno dolgo čakamo v zdravstvu je treba dodat vsaj še, da tud v kolonah na avtocesti podobno dolgo stojimo in da se zaradi vse višjih davkov vse manj splača delat. Vsak dan v vseh pogledih vse bolj napredujemo 💪 https://t.co/sVc4vmyPYq
— Matej Lahovnik (@LahovnikMatej) August 7, 2025
Komentirajo lahko naročniki