Vatikanski akademski Inštitut Janeza Pavla II. je leta 1981 nastal kot odgovor na sinodo o družini leto pred tem. Papež Janez Pavel II. je inštitut vzpostavil tudi kot obrambo katoliškega nauka s področja družine, življenja in zakonske zveze, ki se je v tistem času znašla pod vse večjim udarom, pritiski nanje pa ne popuščajo niti v desetletjih kasneje.
Papež Frančišek je leta 2017 inštitut reformiral in ter mu dodal tudi druge vidike, s čimer ga je v veliki meri razvodenel, kar je povzročilo nemalo napetosti v katoliških krogih. Precej kontroverzno je bilo tudi imenovanje nadškofa Vincenza Paglia na čelo inštituta, čemur je sledilo odpuščanje nekaterih konservativnejših profesorjev, kar so mnogi razumeli kot čistko, odnosi so se krhali. Posledično je upadel tudi ugled šole in sledilo je drastično zmanjšanje števila študentov, ki so se odločili za študij.
Paglia je spremenil tudi kurikulum, da je bil osredinjen okoli t.i. “nove pastoralne teologije” ki pa je bolj temeljila na sociologiji, sekularni antropologiji, kot na moralni teologiji. Nekdaj ena vodilnih katoliških izobraževalnih institucij, utemeljena na učenjih Janeza Pavla II. o teologiji telesa, je izgubila osredotočenost in postala le še ena v vrsti socioloških institucij.
Kot eno prvih vidnejših imenovanj je papež Leon XIV. zamenjal 80-letnega Paglia s kardinalom Baldassarejem Reino, trenutno generalnim vikarjem rimske škofije. Konservativnejši krogi in zagovorniki življenja so zamenjavo že pozdravili, saj veljajo njegovi nazori bistveno bolj v skladu s tradicionalno katoliško doktrino. Ključne dileme, v katerih je inštitut pod prejšnjim vodstvom zavzel liberalnejšo držo so vprašanje kontracepcije, homoseksualnosti in posledično podeljevanja zakramentov. Paglia pa naj bi bil naklonjen celo evtanaziji.
Komentirajo lahko naročniki