V času, ko politični voditelji, aktivisti in komentatorji z leve in desne svarijo pred “civilizacijskim zlomom”, pisatelj in akademik Michael Lind trdi, da je panika pretirana. Kriza, ki jo spremljamo, ni konec Zahoda, temveč konec treh povojnih interpretacij zahodne identitete.
Lind prepoznava tri prevladujoče koncepte, ki so nastali po drugi svetovni vojni.
1. Liberalni Zahod
Prvi koncept, značilen za politični center v Evropi in Severni Ameriki, razume Zahod kot skupnost, povezano z univerzalnimi vrednotami: človekovimi pravicami, liberalno demokracijo in vladavino prava.
Po tej logiki Zahod ni vprašanje krvi, vere ali kulture, temveč zavezanosti določenim političnim “nazorom”.
Lind temu nasprotuje. Opozarja, da zgodovina Evrope in ZDA nikoli ni bila dosledno utemeljena na univerzalnih vrednotah, temveč na konkretnih narodnih skupnostih, jezikih in tradicijah. Ideja, da je Zahod zgolj projekt razsvetljenskih načel, je po njegovem mnenju zgodovinsko poenostavljena.
2. Levičarski multikulturalizem
Drugi model, ki je posebej izstopal na levici po letu 2020, vidi Zahod predvsem kot zgodovino kolonializma, rasizma in bele nadvlade.
Po tej razlagi bi morale zahodne družbe temeljito preoblikovati svoje institucije, izobraževanje in kulturni kanon ter dati prednost “dekolonizaciji” in rasni pravičnosti.
Lind opozarja, da tudi ta pristop kulturo reducira na raso. Namesto skupne državljanske identitete ustvarja trajne rasne kategorije in utrjuje delitve, ki jih domnevno želi preseči. Po njegovem mnenju je “vrhunec woke obdobja” že za nami, multikulturni model pa se sooča z resnimi izzivi, zlasti v Evropi, kjer so vprašanja migracij in integracije vse bolj pereča.
3. Etno-religijski Zahod
Tretja predstava, prisotna na desnici, Zahod definira kot skupnost belih, krščanskih oziroma “judovsko-krščanskih” narodov.
Takšno retoriko Lind povezuje z delom politične desnice v ZDA ter z voditelji, kot je madžarski premier Viktor Orbán.
Toda demografska realnost Zahoda – verska sekularizacija, etnična raznolikost – po Lindu takšno definicijo dela nevzdržno. Krščanstvo je v več zahodnoevropskih državah že manjšinska identiteta, “bela” večina pa se postopno zmanjšuje.
Kaj torej ostane?
Lind zagovarja koncept, ki ga imenuje “talilni lonec večverskega nacionalizma”. Po tej zamisli naj bi zahodne države temeljile na:
- Skupnem jeziku,
- Osnovnih družbenih običajih,
- Politični nevtralnosti države do rase in vere.
Država ne bi smela dajati prednosti niti določeni rasi niti določeni religiji, hkrati pa naj ne bi bila ideološka izvozna baza za globalno širjenje demokracije. Po njegovem mnenju je narod omejena kulturna skupnost, ki jo povezujejo skupni jezik in vsakdanje navade.
Lind zaključuje, da je govor o “civilizacijskem izbrisu” ali “samouničenju Zahoda” pretiran. Zahodne družbe se spreminjajo – demografsko, versko in kulturno – a to še ne pomeni njihovega konca.
Po njegovem je v resnici v krizi politični jezik zadnjih desetletij. Liberalni univerzalizem, radikalni multikulturalizem in pan-beli tribalizem vsak po svoje ne ustrezajo dejanskemu stanju zahodnih družb.
Namesto dramatičnih prerokb o propadu civilizacije Lind ponuja bolj pragmatičen odgovor: Zahod bo preživel kot skupnost držav, povezanih z jezikom, institucijami in interesi – ne pa kot rasni, verski ali ideološki projekt.
Komentirajo lahko naročniki