Pojasnilo o Nataši Pirc Musar ali zakaj tudi na levi vedo, da predsednica ni hrib, na katerem bi bilo vredno umirati

Zmeda okoli predsednice Pirc Musarjeve zahteva resen premislek. Zahteva korak k dejstvom, k otipljivosti in zdravi pameti, stran od panične propagande, medijskih spinov in retoričnih trikov, s katerimi se skuša pretentati državljane. Enega takšnih predstavlja pismo podpore predsednici, ki sta ga nedavno v javnost poslali stranki Levica in SD.

Namen? Oprati predsedničino ime za vsako ceno. Rezultat? Težka senca dvoma v sposobnosti in čiste namene avtorjev.

Ustavni red naj bi bil napaden, trdijo, saj da se dogajajo “sistematični poskusi politične diskreditacije institucije predsednika republike, ki se kažejo v širjenju neutemeljenih obtožb, ustvarjanju političnih konstrukcij brez dokazne podlage.”

Predsednik pač ne more biti vsakdo

Po njihovo: kdor podvomi v ravnanje nosilca funkcije, diskreditira funkcijo samo. Vsi, ki opozarjamo na morebitno sporno ravnanje Nataše Pirc Musar kot predsednice republike, pa naj gre za medije, stroko ali del politike, torej napadamo ustavni red. Ker njeno delovanje je dogma, v katere svetost se ne sme dvomiti. Kdor je predsednik države, pa res ne more zagrešiti napake! Kdor misli, da jo lahko, misli protiustavno.

Resnica je ravno nasprotna: vsi, ki dvomimo, dvomimo zato, ker nam slika, ki jo s svojimi dejanji in povezavami ustvarja predsednica sama, daje utemeljeni sum, da nekaj ni v redu. Da mogoče predsednica ne deluje v skladu z zakonom. Na to smo dolžni opozoriti. Ker je potrebno ustavni red in institut predsednika obvarovati pred nosilcem funkcije, ki bi ga s svojo neprimernostjo lahko omadeževal. Ker predsednik pač ne bi smel biti vsakdo.

Da, takšen človek je v Sloveniji lahko predsednik. Pa ne bi smel biti.

Je lahko predsednik nekdo, ki na televiziji obmolkne, ko ga vprašajo po čudnih poteh privatizacije javnega premoženja? Ali nekdo, ki ne zna pojasniti preproste avtomobilske nesreče? Ali nekdo, katerega zveze in poznanstva se prepletajo s krogom moskovskega župana in vodje Putinove administracije ter obveščevalci prejšnjega režima?

In, ali je lahko predsednik nekdo, za katerega se zdi, da bi lahko z dobrodelne prireditve odnesel svojih 10 %? Da, takšen človek je v Sloveniji lahko predsednik. Pa ne bi smel biti.

Zakaj je potrebna preiskava

Ravnanje Pirc Musarjeve vzbuja utemeljene sume, da je nekaj narobe. Sama kot pravnica to ve, zagotovo. Ve tudi, da to prinaša varnostna tveganja. Rusi pač vohunijo, in bolj verjetno je, da informacije odtekajo od nekoga na visokem položaju, ki je z Rusijo tesno povezan, kot od nekoga, ki nima ne položaja, ne povezav.

Ameriška analiza trdi, da ni dokazov, da bi preko nje informacije odtekale v Kremelj. Drži, trenutno jih ni. A Američani so rekli tudi, da verjetnost obstaja. Zaradi suma je potrebno uvesti preiskavo. In da, prekiniti dotok zaupnih podatkov osebi, ki je potencialno kontaminirana.

Če kdo, je za diskreditacijo zaslužna ona sama.

Levica in SD trdita, da se primera ne bi smelo preiskovati. Banalna analogija: po cesti se počasi pelje vozilo in močno vijuga. Je voznik opit? Ni dokazov, a obstaja sum, da je. A policist ga ne bi smel ustaviti, saj ne sme dvomiti v voznikovo treznost. Ne glede na katastrofo, ki jo lahko povzroči. Na nivo takšnih razlag je padla slovenska politika.

Vemo, da gre za spin. Da bi obvarovali Pirc Musarjevo pred morebitno kazensko odgovornostjo, bomo rekli, da je to napad na najvišje vrednote države. In namesto, da bi pri aferi Black Cube začeli pregon po uradni dolžnosti, so zgodbo spinali v vmešavanje tujih služb v slovensko samostojnost. In ljudje bodo verjeli.

Zakoni nad moralo

Odtekanje podatkov Pirc Musarjevi ni dokazano. A v dani situaciji to ni dovolj; sume je potrebno ovreči. Kot državljan upam, da pristojne službe, kot sta SOVA in Policija, že izvajajo svoje naloge. Če jih ne, je nekaj hudo narobe. To se spodobi početi diskretno. Hrup škodi ugledu, kolikor ga je še ostalo. A v doglednem času državljani pričakujemo epilog, naj si bo za predsednico obremenjujoč ali ne.

Tu je pomembna še ena dimenzija: preteklost Nataše Pirc Musar nam kaže njeno privrženost zakonitosti. Nenazadnje je naloga odvetnika, da sledi zakonom. Če je neko dejanje možno interpretirati kot zakonito, potem je vse OK. Na predvolilni Tarči je dejala, da je njen mož javno premoženje preko off-shore povezav privatiziral zakonito. Z Rdečim križem je poslovala zakonito, in za 6.400 € dobrodelnih sredstev je njena nevladna organizacija zaprosila zakonito. Če je v pravu morala vsebina in zakon forma, se forma vse prepogosto znajde nad vsebino.

Nataša Pirc Musar ni hrib, na katerem bi bilo vredno umirati.

Če ji ne bo moč dokazati sodelovanja z Rusi, oziroma če obvelja, da tega tudi v resnici ni počela, se bo po črki zakona obdržala na položaju. Samozavestno. Ne pa preveč higienično.

Ob vseh sumih bi bilo pametno, da bi odstopila, in nedolžnost dokazovala na sodišču. S tem bi utrdila kredibilnost instituta predsednika, namesto da dopušča, da se nanj lepi vse, kar se ne bi smelo. Če kdo, je za diskreditacijo zaslužna ona sama, predsedniška palača pa je po vsebini vse bližje ljubljanskemu Rotovžu.

Hrib, na katerem ni vredno umirati

Kot Janković, se tudi Pirc Musarjeva po tem mandatu verjetno poslavlja. Ni pomembno, ali je to prav ali narobe, pač pa, da se ji je njeno ozadje dolgoročno odreklo. Politika je obrt, in iztrošeno orodje se zamenja. Kljub temu pa je na levi deležna podpore: za njo stoji njen nasprotnik Golob, a kot smo ugotovili, najverjetneje zato, da bi jo skupaj z Janšo porinil v brezno Knovsa.

Levica in SD sta se podpore lotili bolj gverilsko, na juriš, brez argumentov in s trditvami, ki smo jih ravnokar ovrgli. Enako kot ti stranki počnejo mediji (24ur, MMC) s svojimi spini. A bolj kot za izraz iskrene podpore gre za damage control levega pola kot celote, in pa izkazovanje enotnosti. Ker če ne bi bili z njo, bi bili proti njej. To pa se ne sme, dokler ne pride alternativa.

Ne zaradi demokratičnih standardov, temveč iz pragmatičnih razlogov se v resnici tudi na levi zavedajo, da Nataša Pirc Musar ni hrib, na katerem bi bilo vredno umirati. Nočejo niti, da do bitke pride, ker bi verjetno tvegali preveč. Kdo ve, kam bi vodile preiskave… in tudi, če ne bi bilo kriminalnih obtožb, se javnost obrača rahlo v desno in levi pol ne more tvegati dodatnega padca kredibilnosti.

Zato jo skušajo na vsak način preprečiti in pred javnostjo legitimizirati predsedničin obstanek z zapisi, ob katerih se človek spomni na enake izraze kot dr. Andraž Teršek.