Ameriški Inštitut Roberta Lansinga je zaradi prijateljstva Nataše Pirc Musar z rusinjo Viktorijo Krivolucko izpostavil »nenavadno visok profil« protiobveščevalnega tveganja in Sovi priporočil novo varnostno oceno.
Toda največji slovenski spletni portal je iz iste analize za naslov izbral nekaj povsem drugega: da tveganje ni dokaz vohunjenja.
Primerjava z današnjim pisanjem časnika Dnevnik pokaže, kako različno zgodbo je mogoče povedati iz istega osnovnega vira.
Ista ameriška analiza. Oba članka na isti dan. Isti osrednji figuri: predsednica republike Nataša Pirc Musar in njena tesna ruska zaupnica Viktorija Krivolucka. Toda bralec Dnevnika in bralec 24ur.com lahko že zaradi naslova dobita precej različen občutek, kaj so pravzaprav ugotovili ameriški obveščevalni analitiki.
Dnevnik, ki je pred dnevi poročal o doslej neznani pretekli intimni zvezi Krivolucke z nekdanjim visokim slovenskim obveščevalcem Romanom Jegličem, je članek naslovil: »Afera Krivolucka: Američani se sprašujejo, kdo bi lahko dostopal do občutljivih informacij?«
Na 24ur.com ameriško analizo povzemajo povsem drugače: »Američani: Tveganje za protiobveščevalne dejavnosti ni dokaz vohunjenja.«
Razlika v tem, kateri del analize je postavljen v ospredje, je velika.
Kaj so Američani dejansko izpostavili?
Inštitut Roberta Lansinga (RLI) ni ugotovil, da je Krivolucka ruska vohunka. Prav tako ne trdi, da je z ruskimi obveščevalnimi službami kakorkoli povezana predsednica republike.
To je pomembno dejstvo in korektno ga izpostavljata oba slovenska medija.
Toda izvorna analiza RLI se tu nikakor ne konča.
Robert Lansing Institute je ameriška nevladna organizacija, usmerjena v obveščevalne analize in hibridne grožnje. Z njim sodelujejo veterani zahodnih obveščevalnih struktur, med njimi nekdanji visoki operativec Cie John Sipher in nekdanji specialni agent protiobveščevalne službe ameriške vojske David DeBatto.
Nenavadno hiter odziv na afero v Sloveniji ni povsem presenetljiv: RLI sistematično spremlja ruske obveščevalne operacije v Evropi. Primer Krivolucke zaradi bližine predsednici države članice EU in Nata ter povezave z nekdanjim visokim slovenskim obveščevalcem s preteklostjo v Rusiji sodi neposredno na področje njihovega zanimanja.
Dokazov, da bi analizo spodbudil ali naročil kdo iz Slovenije, nismo našli.
Krivolucko bi bilo po oceni RLI treba obravnavati kot osebo z »nenavadno visokim profilom tveganja za protiobveščevalno dejavnost«, in sicer zaradi kombinacije njenih preteklih povezav in tesnega dostopa do predsednice.
Američani opozarjajo tudi, da varnostno preverjanje iz leta 2016 danes ne zadostuje več. Rusko obveščevalno in hibridno delovanje proti evropskim državam se je po napadu na Ukrajino leta 2022 namreč bistveno spremenilo, zato bi morala Sova po njihovi oceni opraviti posodobljeno oceno tveganja.
Postavljajo tudi ključno vprašanje: ali bi lahko tretja oseba prek Krivolucke prišla do informacij, ljudi iz predsedničinega ožjega kroga ali celo do procesov odločanja okoli predsednice?
Kaj postavijo v ospredje na 24ur?
Prav zato je zanimiva odločitev spletnega uredništva 24ur.
Portal sicer objavi ključne ugotovitve RLI. Omeni tako potrebo po novi varnostni oceni Sove, kot dostop Krivolucke do kroga predsednice in potencialno občutljivih informacij ter njeno preteklo zvezo z Jegličem.
Toda že naslov bralcu ponuja predvsem sporočilo: ni dokazov o vohunjenju.
Enako smer utrjujeta dva izrazito obrambna mednaslova: »Tveganje za protiobveščevalne dejavnosti ni dokaz vohunjenja.« In pozneje še: »Trenutno večja politična kot pa obveščevalna grožnja.«
Članek se zaključi še z opozorilom RLI, da bi neutemeljeno označevanje ljudi za ruske agente afero lahko spremenilo v instrument notranjepolitičnega boja, kar bi v vsakem primeru lahko koristilo Moskvi.
Bralec tako iz ameriške analize dobi predvsem opozorilo pred pretiravanjem z afero.
Dnevnik isto poročilo bere drugače
Dnevnik je isto ameriško analizo predstavil iz nasprotnega izhodišča.
Na začetku jasno zapišejo, da javno dostopni podatki ne dokazujejo povezav z ruskimi obveščevalnimi službami.
Toda za naslov izberejo drugo vprašanje: kdo bi lahko prek bližine Krivolucke dostopal do občutljivih informacij?
Nato precej podrobnejeje od 24ur razložijo, zakaj je njen odnos s predsednico lahko varnostno relevanten.
Izpostavijo njuno približno 20-letno prijateljstvo, poznavanje predsedničine družine in poslovnih interesov, informacije o potovanjih in neformalnih pogovorih ter potencialni dostop do njenega odločevalskega kroga.
Protiobveščevalno tveganje tako za bralca ni več abstrakten izraz. Dnevnik mu predstavi tudi možni mehanizem ranljivosti.
Dve nasprotni zgodbi
Rezultat je nenavadno nazoren.
Bralec 24ur izve, da obstaja protiobveščevalno tveganje in da RLI predlaga novo preverjanje. Toda glavno sporočilo članka je predvsem: tveganje ni dokaz vohunjenja, previdno pri političnem napihovanju afere.
Glavno sporočilo Dnevnika pa je drugo: obstaja dovolj nenavadna kombinacija povezav in dovolj tesen dostop do predsednice države, da bi morala Sova tveganje ponovno oceniti.
Dnevnikovo analizo je s polnim imenom podpisal Tomaž Klipšteter, novinar, ki je pred dnevi sodeloval pri razkritju odmevne zgodbe o preteklosti Viktorije Krivolucke.
Članek 24ur.com je medtem podpisan zgolj z inicialkama M. V. Po vsej verjetnosti gre za njihovega novinarja Mirka Vorkapića, ki je v preteklosti vrsto člankov podpisal skupaj z odgovornim urednikom portala 24ur. Juretom Tepino.
Kdo je sprejel konkretne odločitve glede naslova in poudarkov članka, sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Je pa zanimiva še ena podrobnost: naslov, ki je ostal zapisan v URL-naslovu članka 24ur, se razlikuje od naslova v mastnem tisku, ki ga vidi bralec.
URL-naslov članka se glasi »Institut Roberta Lansinga: povezave Pirc Musarjeve predstavljajo protiobveščevalni izziv«, medtem ko je glavni, z mastnimi črkami izpisani naslov, ki ga vidi bralec na vrhu članka: »Američani: Tveganje za protiobveščevalne dejavnosti ni dokaz vohunjenja«.
URL torej ohranja bistveno bolj obremenilen poudarek od naslova, pod katerim je članek trenutno objavljen. To lahko kaže, da je bil naslov po prvotni objavi naknadno uredniško spremenjen.
Portal 24ur.com sicer izdaja medijska družba Pro Plus, ki je del medijske skupine CME (Central European Media Enterprises), ta pa je v lasti češke investicijske skupine PPF.
Komentirajo lahko naročniki