Robert Golob, Donald Trump, in vsi sodelujoči na minulem vrhu zveze NATO v Haagu se domov vračajo kot zmagovalci. Na najverjetneje zgodovinskem zasedanju je vsak dobil, kar je želel: Trump večja vlaganja evropskih članic, Golob posledično dovoljenje za defence washing, Zelenskemu so obljubili, da bomo še naprej podpirali Ukrajino, generalnemu sekretarju Rutteju pa je zavezništvo uspelo obdržati skupaj in ga celo utrditi. Pa je res tako?
Donald Trump: grožnja ali buditelj?
Ne popolnoma. Da se bo vse vrtelo okoli Trumpa, je bilo pričakovati že pred dogodkom samim. Kontroverzni predsednik je, vsaj v besedah, obstoj zavezništva večkrat postavil pod vprašaj, če evropske države ne bodo povečale obrambnih izdatkov. Trumpova retorika nam sporoča dvoje: prvič, predstavlja nam klic streznitve in nas postavlja pred dejstvo, da za našo varnost ne morejo skrbeti zgolj Američani, in drugič, da je za Trumpa Evropa skupaj z Rusijo drugotnega pomena.
Glede na skrbi s Kitajsko gre Trumpa razumeti, vendar gre v svoji amerocentričnosti pogosto predaleč: Ukrajino, na primer, razume bolj ali manj kot poslovno priložnost. (Pa saj so jo Demokrati tudi, le na malce drugačen način). Sicer evropsko varnost obravnava kot evropsko stvar. V tem oziru je govoril o “večih možnih interpretacijah petega člena”. Torej meni, da ni nujno, da bi ZDA še vedno branile napadeno zaveznico. Realno pa se govori o zmanjšanju ameriške prisotnosti v Evropi za približno 20.000 pripadnikov, česar se boji predvsem vzhodno krilo zavezništva.
Obenem pa nam Trump daje lekcijo o partnerstvu: partnerstvo pomeni, da vsak zaveznik v skupno dobro prispeva sorazmerno enako glede na svoje zmožnosti. Če ne bo tako, bi bil Trump v svoji impulzivnosti v nekem trenutku verjetno pripravljen oditi. Mnogi ga zato vidijo kot izdajalca Evrope, a bi ga prej označil za buditelja.
Pravi zmagovalec je Rutte
Na srečo je Trump uspel izsiliti dvigovanje vlaganja v obrambo, za kar je pravzaprav zaslužen generalni sekratar Rutte. Mnogi se ga bojijo, češ, da je Trumpov agent, ter mu očitajo pretirano uslužnost, ter celo zapuščanje Ukrajine v imenu prijateljstva z njim. Liberalni Rutte vrednotno predstavlja antipod Trumpu, a razume diplomacijo: njegov cilj je bil, da se ne ogrozi zavezništva. Pihanje na dušo in prisiljeno dobrikanje na X-u sta za to v veliki meri zaslužna.
Na diplomatski ravni torej vse lepo in prav; o tem priča tudi sprejeta deklaracija, ki zgolj ohlapno potrjuje dosedanja stališča in uvaja časovnice dovolj v prihodnosti, da, če nočeš, še lep čas ne bo treba kaj dosti narediti. To gre na roke free-riderskim in polovičarskim državam, kot je naša. Vsi smo srečni, vsi se “resno” zavežemo k nečemu, resnost izvedbe pa spremljamo že 20 let. V zavezništvu, kot je NATO, se države sankcionirati pač ne da, zato se lahko vzdržuje votli videz zvestobe.
Kakorkoli, pod Ruttejem se je retorika celo umirila; do sedaj se je Rusija omenjala kot “največja neposredna grožnja zavezništvu”, sedaj je postala le “dolgoročna grožnja”. Pot do miru verjetno vodi preko korenčka in palice, torej preko bolj spravljivih tonov, podprtih z večjo oboroženo silo.
Obenem je potolažil Zelenskega ter mu obljubil nadaljno podporo, čeprav je stanje na terenu predvsem zaradi ameriškega trenutnega fokusa na Bližnji Vzhod (spomnimo se le tistih 20.000 preusmerjenih raket) precej zaskrbljujoče, izjavil pa je tudi, da je ukrajinsko približevanju Natu nepovratno, kar v praksi še nekaj časa ne bo izvedljivo. Diplomacija prenese vse.
V resnici skoraj nihče nima denarja
Nova Ruttejeva zmaga, le da Pirova, je tudi navidezna enotnost voditeljev glede zviševanja izdatkov. Večina držav je to naredila s figo v žepu, da bi pomirila Trumpa ter zgladila razpoke v zavezništvu. Dviga obrambnega proračuna na 5 % BDP so v resnici zmožne le Nemčija, Poljska ter baltske in skandinavske države. Nihče drug. Tu pa nastopijo Robert Golob in druščina, kot sta Španija in Združeno kraljestvo, ki se ukvarjajo s tem, kako denarja ne nameniti vojski, pač pa iz vojaškega žaklja financirati civilne projekte. Res je, da se omenjene države skušajo iti socializem, a dvomim, da bi bile finančne sheme pod konzervativnimi vladami kaj drugačne.
Od napovedanih 5 % BDP naj bi 3,5 % pripadlo vojski, 1,5 % pa izgradnji odpornosti (zaščita kritične infrastrukture, kibernetska varnost, civilno pripravljenost, inovacije, krepitev obrambne industrije). Če ne bi bilo tragično, bi bilo zanimivo gledati domiselnost držav, kaj vse bodo zavile v ta paket. Slovenska ideja je bila, da vzamemo denar za zdravstvo, ga damo v vojaški proračun, in potem zgradimo bolnišnico, za katero rečemo, da je vojaška.
A to ne pelje daleč. Potrebujemo vojsko z orožjem. Vojak se lahko zdravi v civilni bolnišnici, ne more pa nas braniti brez orožja. Pri orožju pa se zaplete, pa naj gre za proizvodnjo ali zagotavljanje končnih uporabnikov.
Telebajskom sploh ni jasno, da imaš mir samo in izključno zato, ker se te bojijo. In ne zato, ker si rad brundaš Imagine. pic.twitter.com/bZQaOUoAgi
— Žiga Turk (@ZigaTurk) June 25, 2025
NATO še vedno brez vizije
Da ne govorimo zgolj o diplomatskem uspehu Rutteja: Natu manjka vizija. Saj gre na bolje, in prav je, da je generalni sekretar vsaj navidezno premostil razlike v zavezništvu, a tok dogajanja se mora korenito obrniti. Trenutno gledamo na eni strani uveljavljanje MAGA politike, po kateri se ZDA ukvarjajo primarno s Kitajsko, na drugi strani impotentno Evropo, ki se ukvarja z Rusijo. Pa bi se morali vsi ukvarjati z vsem.
Če tvorimo skupni civilizacijski kompleks Zahoda, bi se bilo nujno poenotiti, tudi na področju denimo carinske in gospodarske politike, in tako lajšati pot vojaškemu zavezništvu. Slednjega bi bilo potrebno nato širiti na obstoječe in potencialne zaveznike v svetu. Kot vojaški steber civilizacije bi NATO namesto delitev in izigravanja našel svoj ultimativni smisel. Dolgoročno to ne bo fantastika, pač pa potreba za preživetje. A v tem trenutku so te ideje gotovo preveč vizionarske.
Komentirajo lahko naročniki