Po Kongresu NSi: kakšna je krščanska demokracija za 2045

15. 9. 2025, 14:47

5 minut branja
Deli

Če bi gledali zgolj na osebno prepričanje posameznika, je Matej Tonin verjetno celo za odtenek bolj konservativen kot njegov naslednik Jernej Vrtovec na čelu stranke. A pod Toninom je stranka komunicirala usmeritev v sredino. Čeprav v teoriji krščanska demokracija dejansko predstavlja sredino političnega spektra, je ta pri nas tako izkrivljen, da so usmeritev v sredino narobe razumeli tako politični nasprotniki kot zavezniki, v delu celo člani stranke in vodili neodločeno in mlačno politiko.

Niso bili edini, po svoje je le z zamikom, kot je pri nas v navadi, prišel “sredinski” trend nemških krščanskih demokratov, ki ga je dolgo, s pomikanjem v sredino in čez, vodila Angela Merkel v Nemčiji in na ravni Evrope Evropska ljudska stranka. A nedavno so oboji spoznali, da bo potreben premik h koreninam in tako je usmeritev Friedricha Merza v Nemčiji že bistveno drugačna od Merklove.

Obrat h koreninam tokrat k nam prihaja skoraj brez zamika. A pri vračanju h koreninam obstaja past, da bi se poskušali vrniti v preteklost, k nekdanji slavi in reševanju problemov iz preteklosti. Ker tisto poznamo in ker se zdi, da je tako prav.

In drži, nujno je, da v Sloveniji končno pokopljemo vse svoje mrtve ter sprejmemo resolucijo o evropski zavesti in obsodbi vseh totalitarnih režimov. A za sodobno konservativno politiko mora biti to nekaj samoumevnega, ne pa prva in najpomembnejša točka njenega političnega programa. Kot tudi je oz. bi moralo biti za kristjana v politiki samoumevno, da mu bo družbeni nauk Katoliške cerkve kompas pri delovanju, a tega ne postavlja v ospredje.

Nedavno ubiti Charlie Kirk je bil goreč kristjan in je tudi sam priznal, da mu vera predstavlja notranji kompas za njegovo delovanje. A v isti sapi je dodal, da vsa svoja stališča utemeljuje na razumskih argumentih brez verske osnove, s čimer je pokazal, da krščansko-demokratske vrednote veljajo univerzalno, ne le za verne, in dosegel širši krog poslušalcev. S spoštljivim, a jasnim izražanjem je dosegel srca milijonov in močno posegel tudi v volilni rezultat, sploh med mladimi, na zadnjih ameriških volitvah.

Na sobotnem kongresu NSi smo po svoje lahko videli soočenje med krščansko demokratsko vizijo 1945 in 2045. Manjši del delegatov je podprl usmeritev v smer cerkvene stranke, ki v prvi plan postavlja probleme iz leta 1945.

Zmagovita vizija 2045

A na koncu je zmagala vizija 2045, ki kosti in klerikalnosti ne daje na prvo mesto. A se, vsaj sodeč po nastopih vodilnih politikov NSi, svoje krščanske tradicije ne sramujejo več. A se pretirano nanjo tudi ne obešajo. Čeprav je pot v sredino stvar preteklosti, osrednja funkcija politike postaja servis državljanom, na jasni, a pragmatični konservativni osnovi, brez zapletanja v bitke in razlage, ki jih trenutno ni mogoče zmagati.

Še en korak je ključen – namesto razlaganja je treba ljudi navduševati. In to je točka, kjer se zdi Jernej Vrtovec boljši od Mateja Tonina. Čeprav mu še manjka retorične spretnosti, nujno potrebne za prvokategornega politika, se zdi, da se zaveda pomena navduševanja namesto razlaganja. Menjava človeka na čelu je pomembna tudi zaradi simbolnega preloma z napakami iz preteklosti.

Usmeritev v sredino je bila le ena izmed njih. Ključna se zdi tudi napoved, da se bodo krščanski demokrati v prvi vrsti ukvarjali s sabo, svojim programom in vizijo. Tako na kongresu nismo niti enkrat slišali ukvarjanja z Janezom Janšo, s komer so bili še v bližnji preteklosti nekateri vidni člani stranke precej preveč obremenjeni.

Je pa z odhodom Tonina vsaj do nadaljnjega precej bolj na hladnem ideja o povezovanju s sorodnimi strankami. Čeprav v politiki ena plus ena ni vedno dve, s skupnim nastopom s sorodnimi manjšimi strankami nimajo česa izgubiti, lahko zgolj preprečijo drobljenje glasov. A drži tudi, da se večjemu partnerju ta trenutek še ni treba tako javno ponujati, bi pa bilo dobro, če bi v kratkem pogovori v tej smeri, vsaj v zakulisju, vendarle stekli.

Nastavki uspešnega infrastrukturnega ministra so tako obetavni za krščansko demokracijo 2045. Čas pa bo pokazal, ali bo uspel navduševati namesto razlagati, držati argumentirano konservativno smer z barvo, vonjem in okusom in če si bo upal in vzel čas iti med ljudi.

Izjave, kot je: »Konservativna smer in krščanska demokracija je naša moralna hrbtenica, ne politična stigma,« bo treba uresničiti v praksi, med ljudmi. Vsi nedavni uspehi, ki niso bili posledica politično-medijskega inženiringa, od Pahorja do Gregorčiča in Zale Tomašič, so nastali na terenu. In ta teren bo čez pol leta neizprosen.

Če res želi razvojno vlado, za katero je potrebna močna NSi, bo treba hitro zavihati rokave in vzeti pot pod noge.