Zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje.
Po letu dni globokih geopolitičnih pretresov se evropska celina sooča z bolečim spoznanjem: obdobje »Pax Americana«, ki je trajalo več kot 75 let, je dokončno končano. Ivo Daalder, nekdanji veleposlanik ZDA pri Natu, v svoji analizi ugotavlja, da je Evropska unija v letu 2025 prehodila vseh pet stopenj žalovanja, zdaj pa se mora odločiti, ali bo sprejetje nove realnosti spremenila v dejanja.
Od zanikanja do soočenja z realnostjo
Začetek leta 2025 je zaznamovalo globoko zanikanje. Evropski diplomati so sprva verjeli, da bo zgolj povečanje obrambnih izdatkov ohranilo stare vezi. Vendar so dogodki v februarju prinesli hladen tuš: novi ameriški obrambni minister Pete Hegseth je zahteval, da Evropa prevzame popolno odgovornost za svojo varnost, podpredsednik JD Vance pa je na varnostni konferenci v Münchnu dejal, da »grožnja Evropi prihaja od znotraj«.
Ko sta se Donald Trump in Vladimir Putin o koncu vojne v Ukrajini začela pogajati brez sodelovanja Kijeva ali Bruslja, se je zanikanje prelevilo v jezo. »Zarili ste nam nož v hrbet,« so takrat odmevale besede evropskih diplomatov, ki so se počutili izdane s strani dolgoletne zaveznice.
Neuspešna barantanja in pot v depresijo
V spomladanskih mesecih je unija poskušala z barantanjem. V upanju, da bodo umirili Washington, so evropski voditelji privolili v:
- drastično povišanje obrambnih proračunov na 5 % BDP,
- pogajanja o znižanju visokih carin,
- podporo brezpogojnemu premirju v Ukrajini po Trumpovih navodilih.
Kljub tem popustkom je avgustovski vrh v Aljaski pokazal, da Trump darila zgolj sprejme, a ne ponudi ničesar v zameno. To je unijo pahnilo v četrto stopnjo – depresijo, saj je postalo jasno, da ZDA Rusije ne vidijo več kot vojaške grožnje, temveč kot partnerico za »strateško stabilnost«.
Leto 2026: Čas za evropske interese
Decembrska objava nove ameriške nacionalne varnostne strategije je bila zadnji žebelj v krsto čezatlantskega zavezništva. Dokument Evropi očita odgovornost za lasten propad, ZDA pa postavlja v vlogo posrednika med Rusijo in Evropo, ne pa njene zaščitnice.
Nemški kancler Friedrich Merz je nedavno povzel novo razpoloženje na celini: »Američani zdaj agresivno zasledujejo svoje interese. To pomeni le eno – da moramo tudi mi začeti zasledovati svoje.«
Vprašanje, ki ostaja odprto za leto 2026, ni več, ali se je odnos z ZDA spremenil, temveč ali ima Evropa dovolj politične volje in moči, da vzpostavi lastno strateško avtonomijo in zaščiti svoje interese v svetu brez ameriškega dežnika.
Komentirajo lahko naročniki