V Evropskem parlamentu je nastopila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Govorila je o miru, o genocidu v Gazi, o dostojanstvu, zaupanju, dialogu. In – z rahlo avtokratskim podtonom – povedala, da naj tisti, ki je ne želijo poslušati, zapustijo dvorano. Gospa predsednica je še enkrat potrdila, da zna igrati po pravilih progresivne Evrope: samozavest, prave besede, moralna nadvlada, nekaj anglicizmov – in vsi smo pomirjeni.
Medtem Evropska unija še vedno obravnava peticijo o nepokopanih Slovencih. O tisočih, ki so jih brez sodbe pomorili in zmetali v brezna. 80 let pozneje njihove kosti še vedno ležijo v vrečkah. Država, ki rada razpravlja o človekovih pravicah, zanje nima prostora.
Ironija? Ne, realnost. To je slovenska levica: načelna, ko gre za tuje tragedije, cinična, ko gre za domače. Predsednica države, ki molči o domačem genocidu, je v istem tednu odlikovala organizacijo, ki se še vedno razglaša za dedinjo revolucije z najdaljšim seznamom brezimenih žrtev. To ni nesporazum. To je politika.
Če vam kaj ne paše, odidite!
Zgodba se nadaljuje. Če se s predsednico ne strinjaš – odidi. Če podjetnikom ni všeč davčno okolje – naj gredo v tujino, je sporočil minister Boštjančič. Če mladim ni všeč sistem – naj se izselijo. Slovenija se bo že znašla. Morda še lažje brez tistih, ki mislijo, ustvarjajo, ustvarjajo presežek. Ostali bodo dovolj poslušni. In zadostno odvisni.
In res: odhajajo podjetja. Odhajajo mladi. Ostajajo vikendi, prazniki, obiski starih staršev. Slovenija postaja država za občasne prebivalce. Trg nepremičnin raste zaradi tujcev in bančnih »gotovincev« z Balkana. Ostali – tisti, ki še vztrajajo – poslušajo, kako bodo rešeni z zelenimi preboji, digitalnimi vizijami in z manj mesa v menzah.
Nedavno je na športni konferenci direktor NLB Blaž Brodnjak opozoril, da Slovenija nazaduje. Vodijo jo ljudje brez ambicije, brez strateškega pogleda, brez čuta za rast. Vzdržuje se sistem, ki kaznuje uspeh in nagrajuje povprečje. Pogum se zamenjuje s poslušnostjo, ustvarjalnost s postopkom. Udobje birokracije je postalo edini nacionalni ideal.
Pakt o nenapadanju za zmago
A tukaj ni samo problem levice. Vprašanje je: kje je odgovor druge strani? Zakaj zdrave sile, ki razumejo, da je to zaton, še vedno tekmujejo med seboj? Zakaj ni političnega dogovora o zavezništvu za spremembe? Ne gre za združitev – to je že večkrat spodletelo. Gre za dogovor: nekaj temeljnih prioritet (manjša obdavčitev dela, napad na korupcijo, zdesetkanje javne uprave, socialne pravice na podlagi državljanstva, decentralizacija države) in pakt o nenapadanju. Cilj? Zmagati. In ne – le preživeti.
A za zmago je potrebna vera vase. Vendar se v večerni tišini pojavlja šepet intelektualne desnice, ki pravi: »Na ta način ne bo šlo.« Medtem pa levica vztraja: brez dvoma, brez zadržkov, z rdečo zvezdo in zeleno zastavo.
Povprečen državljan ne išče odrešenika. Potrebuje rešitve. Vidne, razumljive, otipljive. Ne želi abstraktnih vrednot, temveč konkretno upanje. Ne potrebuje ideološke čistosti – potrebuje politično zrelost.
Povprečen državljan ne išče odrešenika. Potrebuje rešitve. Vidne, razumljive, otipljive. Ne želi abstraktnih vrednot, temveč konkretno upanje. Ne potrebuje ideološke čistosti – potrebuje politično zrelost.
In medtem, ko mrtvi še čakajo pokop, podjetja jasna pravila in mladi razlog za vračanje, politika molči. Čaka. Na naslednje volitve. Da bo vsak sam ponosno poražen – namesto da bi skupaj kaj zgradili.
Raj brez prostora za napačne
Slovenija ne bo raj, ko bomo sprejeli več zakonov in ustvarili več agencij. Bo pa lahko domovina, ko bomo znali imenovati resnico, braniti spomin, zaščititi ustvarjalnost in spoštovati odgovornost. Dokler bomo doma pokorni in v tujini samozadostni, bomo ostali nikjer.
A če vprašate levico – smo že preveč. Slovenija je prevelika, preglasna, preveč narodna. Zmanjšati jo je treba. Očistiti jo. Ločiti ljudi od zemlje. Vernike od duhovnikov. Otroke od staršev. In kar ostane – to je dovolj. Dovolj za njihov manipulativni sistem.
V takem sistemu ni prostora za mrtve z napačnimi imeni. Ni prostora za podjetja z napačno logiko. Ni prostora za ljudi z napačnim spominom. Samo še prostor za tiste, ki verjamejo, da zeleni raj pride po čiščenju. Najprej ljudi. Potem resnice. In na koncu domovine.
Slovenija bo postala njihov raj. Ko bo dovolj izbrisana vsega, kar jo je skozi stoletja naredilo ta raj. Večna napaka levice – misleč, da lahko raj vzdržuje. Lahko ga samo (nasilno) prevzame. Ustvariti in vzdrževati pa ga moramo tisti, ki jih želijo poslati ven – iz dvorane, iz države, iz zavesti.
En odgovor na “Odidi iz dvorane, iz države, iz zavesti”
Spoštovani Nahtigal, zelo lepo ste prikazali žalostno resnico.
Ko smo gledali govor predsednice v Bruslju, je bilo marsikoga sram. Ona je bila tam gost. Kaj je bolj neolikanega, kot to – če gost pošilja ven gostitelja!!! To pokaže, da ni dorasla položaju, ki ga zaseda. Seveda v Sloveniji lahko to počne, ker “strici iz ozadja” dovolijo, da Levičar lahko počne – tudi umazane stvari, pa še kaznovan ne bo. In tako dobimo na položaje Goloba, Jankoviča in tudi Musarjevo.
Tudi problem Desnice ste lepo prikazali. Ta, ki se ima za vodjo opozicije ni sposoben, da pripravi KOALICIJO RAZUMA že pred volitvami, ampak uživa v tekmovanju s strankama iz istega političnega pola. Tudi Požar pomaga blatiti, tako NSi, kot SLS – velikokrat tudi z lažmi. To pa res ne bo pripeljalo Slovenije na “zeleno vejo”. SKUPAJ bi morali delati za SKUPNO dobro Desnice in naše ljube Slovenije.
Komentirajo lahko naročniki