Žiga Turk v komentarju z naslovom Kako je umrlo novinarstvo trdi, da klasičnega, profesionalnega novinarstva, kot smo ga poznali v preteklosti, skoraj ni več. Kot simbolni primer navaja tožbo Donalda Trumpa proti BBC, ki mu očita ponarejanje njegovih izjav o dogodkih 6. januarja 2021. Po Turkovih navedbah naj ne bi šlo za napačno interpretacijo ali dezinformacijo, temveč za zavestno montažo izjav, ki je ustvarila lažen kontekst.
Turk opozarja, da primer BBC ni osamljen, temveč simptom širšega propada novinarskih standardov. Po njegovem mnenju današnji novinarji niso več predvsem iskalci dejstev, temveč pogosto delujejo kot politični aktivisti ali zagovorniki določene “stvari”. Razlog za to vidi manj v zarotah ali korupciji in bolj v institucionalnih spodbudah, uredniški klimi in skupinski dinamiki, ki kaznuje odstopanje od prevladujoče ideološke linije.
Poseben poudarek namenja vplivu digitalne revolucije, ki je porušila tradicionalni poslovni model medijev. Internet je odpravil monopol novinarjev nad dostopom do informacij, oslabil vlogo uredništev kot vratarjev vsebin in povzročil krčenje redakcij. Mediji po njegovem mnenju zdaj preživijo predvsem na dva načina: s služenjem interesom lastnikov ali s prilagajanjem vsebin okusu ideološko opredeljenih bralcev, kar vodi v radikalizacijo in potrjevanje predsodkov.
Osrednji del kritike Turk usmeri v prevlado t. i. narativnega novinarstva. Sklicujoč se na psihološke in sociološke raziskave pojasnjuje, da so ljudje kognitivno bolj dovzetni za zgodbe kot za podatke in statistiko. Novinarji zato po njegovem mnenju zavestno oblikujejo zgodbe z junaki in zlikovci, pri čemer podatke, ki ne ustrezajo izbrani naraciji, izločajo ali potisnejo v ozadje. Takšen pristop zmanjšuje kritično presojo bralcev in vodi v čustveno, ne racionalno razumevanje politike in družbe.
Turk opozarja tudi na pojav skupinskega mišljenja v uredništvih, kjer odsotnost različnih mnenj vodi v zaprt ideološki krog in moralno samoupravičevanje prirejanja resničnosti. V takšnem okolju se novinarji po njegovem mnenju ne dojemajo več kot poročevalci, temveč kot varuhi morale, kar dodatno spodkopava zaupanje javnosti.
Sklepno ugotavlja, da je zaupanje v medije močno spodkopano, volilne in politične bitke pa bodo po njegovem mnenju vse bolj dobivali tisti, ki bodo učinkoviteje uporabljali emocionalne zgodbe, ne pa tisti, ki bodo vztrajali pri razumski razlagi podatkov in opozarjanju na manipulacije.
Komentirajo lahko naročniki