Nika Kovač obupuje, ker ji odločevalci v Bruslju ne jedo z roke. Razhudil jo je Matej Tonin

»Odločile smo se, da bomo za nekaj časa kampanji posvetile svoje življenje in v naslednjih tednih naredile vse, kar je v naši moči, da zaščitimo varen in dostopen splav.« in »Jutri bo naša ekipa v Bruslju spet delala cel dan, upajoč, da nam bo uspelo pridobiti še več podpore.« sta le dve v seriji objav, s katerimi zadnje tedne Inštitut 8. marec zasipa sledilce na družbenih omrežjih.

Danes pa že izgubljajo voljo: “najverjetneje bomo bitko za varen in dostopen splav v EU izgubili,” je na X-u zapisala Nika in sporočila, da jim poslanci umikajo podporo. “Med evropskimi poslanci se je proti kampanji My voice, my choice postavil Matej Tonin,” so še zapisali.

Pišemo, zakaj je njihova pobuda obsojena na neuspeh, na kakšen način zavajajo javnost in kakšne sporne prijeme uporabljajo za prepričevanje javnosti in evropskih poslancev.

Hkrati je Evropski parlament gostil tudi konferenco bistveno večje pobude One of us, kjer opozarjajo na pomen podpore materam, če želimo imeti resnično izbiro.

Nika Kovač s svojimi puncami te dni išče podporo za svojo peticijo My Voice My Choice. Gre za državljansko pobudo, za katero jim je uspelo zbrati 1,2 milijona podpisov evropskih državljanov – za varen in dostopen splav po celotni Evropi. Oz. tako vsaj pobudo predstavljajo povprečnemu opazovalcu.

V resnici njihova pobuda v ničemer ne spreminja »dostopnosti« splava v državah, kjer je le ta prepovedan. Mimogrede, v Evropi sta takšni državi le Poljska in Malta, punce iz 8. marca pa opozarjajo tudi na nedostopnost splava drugod po Evropi, kot npr. na Hrvaškem, v Italiji in Španiji, kjer ga nekatere javne bolnišnice in klinike ne izvajajo, ker vsi ali velika večina njihovih ginekologov uveljavlja ugovor vesti.

Evropska unija namreč nima pristojnosti na področju ureditve zdravstva, zato bi bila tudi državljanska pobuda na tem področju brezpredmetna. S svojo pobudo tako želijo doseči vzpostavitev evropskega sklada, ki bi financiral postopek splava tudi ženskam, ki so ga do sedaj morale plačati, denimo, ker so se za postopek odločile v drugi državi.

Zakaj bo pobuda zelo verjetno spodletela

Čeprav jih je sprejela evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib in jih podpira tudi nekaj evropskih poslancev pa Nika Kovač razočarano ugotavlja, da v Evropi vrata niso tako zelo odprta za takšne projekte, kot pri aktualni slovenski vladi. Mnogi poslanci zanje sploh ne vedo, mnogi odpovedo sestanke in danes tudi Inštitut 8. marec sam priznava, da jim verjetno do 5. novembra, ko je glasovanje na temo njihove peticije, ne bo uspelo prepričati niti približno dovolj poslancev za svoj projekt.

Zadovoljstvo nad tem je izrazil evroposlanec NSi Matej Tonin in aktivistkam očitno stopil na žulj, saj so mu zabrusile, da s tem priznava, da “počne vse, da jim v Evropskem parlamentu ne bi uspelo” ter da “očitno ne želi, da bi ženske, ki so v življenjski nevarnosti zaradi nedostopnosti splava, dobile ustrezno zdravniško oskrbo.”

Drži, upam, da nam uspe. Skrajni čas je, da levičarsko-nevladno agendo po Evropi ustavimo.

Prav tako si aktivno prizadevam, da bi vsi NVOji, ki vplivajo na javne odločitve, morali razkriti svoje financiranje. Ljudje morajo vedeti odkod denar! #700jurjev @EPPGroup pic.twitter.com/eCtpY9esXE

— Matej Tonin (@MatejTonin) October 23, 2025

Čeprav je splav v večini evropskih držav dovoljen, pa imajo tako radikalno politiko kot Slovenija na tem področju le še morda Francija, ki je lani splav zapisala v ustavo, Španija, ki pod radikalno levo vlado to namerava storiti v kratkem in Irska.

Drugod pa na splav gledajo bolj kot na zasilni izhod v sili in niso tako navdušeni nad pristopom 8. marca. Poljska in Malta, ki se trdno držita svoje drže zaščite življenja, tukaj ne popuščata. Več drugih močnih evropskih voditeljev, najaktivnejše denimo italijanska premierka Giorgia Meloni. prav tako želi Evropo zapeljati v smer večjega spoštovanja nerojenega življenja, ne pa poveličevanja splava. Fiskalno konservativnejše članice na čelu z Nemčijo pa nikakor niso navdušene nad ustvarjanjem novih skladov, ki trošijo Evropski denar.

Jasno je tudi, da je v Evropskem parlamentu trenutno desna večina, česar se zavedajo tudi poslanci levega dela, ki so za pobudo My Voice, My Choice bolj dovzetni, in na temah, ki posebej delijo, ne želijo ustvarjati razdora, če ni nujno.

Peticijo je obravnaval Odbor za ženske pravice in enake možnosti, brez večje odmevnosti. Neuradno je med evropskimi poslanci slišati celo, da gre za odbor, ki se ga vsi normalni poslanci izogibajo.

Dramatiziranje in sporni propagandni prijemi

Nika Kovač v svojih razočaranih objavah sicer poudarja pomen velikega gibanja, ki je nastalo s peticijo, ne glede na to, da jim bo najverjetneje spodletelo, saj nekateri poslanci svojo obljubljeno podporo umikajo.

Opazovalci, ki so od blizu spremljali delovanje My Voice My Choice, pa opozarjajo tudi na dramatiziranje okoli vsakega najmanjšega dogodka iniciative do te mere, da je že patetično. »Grem po ulici mimo Evropske komisije in vidim Niko, ki sledilcem pred sestankom s komisarko Lahbibovo razlaga, da ne ve, če bodo njene punce prišle pravočasno, ker so se izgubile – stale so 20 metrov stran.« nam en primer omeni Slovenka, ki dela v Bruslju. Opozarja, da razen v ozkem mehurčku, njihova iniciativa ne zanima nikogar. Prav tako opaža tudi, da mnogi evroposlanci, ki Niko Kovač in njene sodelavke sprejemajo v svojih pisarnah, ne prijavljajo lobističnih stikov, čeprav bi jih po evropskih pravili morali.

Pro-life gibanje One of us zbralo več podpisov Evropejcev kot Nikino My voice my choice

Ob tem velja omeniti še eno evropsko gibanje, ki pa dejansko je preraslo v resnično vseevorpsko gibanje, One of us, prav tako nastalo iz istoimenske evropske državljanske pobude leta 2012.

Največja evropska državljanska pobuda doslej je zbrala preko 1,8 milijona podpisov. Prvotno je šlo za zahtevo, naj Evropska unija preneha financirati dejavnosti, ki vključujejo uničevanje človeških zarodkov, med drugim raziskave na zarodkih in financiranje splava. Njihovo pobudo je Evropska komisija leta 2014 obravnavala, a zavrgla.

One of us ostaja kot federacija preko 50 pro-life organizacij iz 20 držav, ki se zavzema za zaščito človeškega življenja in dostojanstva od spočetja do naravne smrti.

Evropa naj zaščiti materinstvo

Istočasno s prizadevanji 8. marca so organizirali konferenco v Evropskem parlamentu, katere sporočilo je bilo, da Evropska unija mora in zmore reševati stiske žensk, ki se znajdejo v nepričakovani nosečnosti, kajti družba, ki ne podpira materinstva, slabi lastne temelje. Ob tem dodajajo, da je resnično svobodna izbira možna šele, ko ženske dobijo podporo za nadaljevanje nenačrtovane nosečnosti, namesto, da se jih v splav dobesedno sili. Konference se je udeležilo tudi 14 mladih iz Slovenije.

Predstavili so tudi konkretna pričevanja žensk, ki opozarjajo, da ima Evropa sistemski problem, ki ženske dobesedno sili k opravljanju splava. Odločitev žensk za splav tako pogosto ni svobodna, ampak posledica »pritiskov okolice, partnerja, družine, delodajalcev ali socialnih stisk. Ženske, ki so v takih okoliščinah opravile splav, ga velikokrat močno obžalujejo in preživljajo tako fizične kot tudi psihične bolečine, rana pa jih spremlja do konca življenja. V tej bolečini so velikokrat prepuščene same sebi, saj družba dojema, da je bila njihova “odločitev” pravilna in je nimajo pravice obžalovati,« so zapisali v izjavi za javnost. Konferenco so podprli tudi slovenski evroposlanci Matej Tonin (NSi), Romana Tomc (SDS) in Branko Grims (SDS).

Ob tem so opozorili tudi, da pobuda My Voice My Choice vrača temo splava na dnevni red v Bruslju kljub jasni odločitev Evropske komisije v primeru njihove pobude, da splav ni v pristojnosti Evropske komisije, organizacije v My Voice My Choice pa so v 75 odstotkih financirane iz Evropskih sredstev.