Levo-desni »pragmatik« Zoran Stevanović: kdo je človek, ki bi lahko odločal o usodi države

Resnica Zorana Stevanovića je na zadnjih parlamentarnih volitvah prejela 2,86 odstotka glasov, na evropskih pa 3,97 odstotka. Če so ankete točne in se bodo podporniki stranke volitev dejansko udeležili, bi tokrat lahko presegla štiriodstotni prag.

Stevanović, nekdaj podpredsednik SNS, je v nastopih retorično spreten in – kot se za samooklicanega suverenista spodobi – suveren. Pa tudi takten. V trenutkih, ko bi Zmago Jelinčič na vsebinski ravni zapadel v preveč očitno poenostavitev, na retorični pa v nedostojnost, Stevanović postreže z izvirnim dovtipom.

Izbira med Janšo in Golobom je po njegovih besedah enaka dilemi, ali se obesiti na hruško ali češnjo. Jankovićevim podpornikom, ki radi rečejo, da župan sicer krade, a ob tem vsaj kaj naredi, je zabrusil, da je to primerljivo s tem, da ti nekdo, medtem ko si na morju, vlomi v stanovanje in vse pokrade – a ti ob tem vsaj zalije rože. Tako imenovani Šutarjev zakon pa je komentiral takole: »Kar je Janša izvaju nezakonito, so teli majstri uzakonl.«

Kaj točno je Janševa vlada počela nezakonito in je Golobova uzakonila, ni jasno. A bistveno je, da se dobro sliši in da nekaj verjetno je na tem.

Populist ali pragmatik?

Stevanović zase pravi, da ni populist, temveč pragmatik. Da vzame z vsakega pola tisto, kar je najboljše za Slovenijo. Z desne na primer ugodno davčno okolje (nizke davke) ter zastopanje tradicionalne družine in podeželja. Z leve pa močno socialno državo – »seveda brez izkoriščanja socialnih transferjev«. Eden od levo usmerjenih tviterašev je ob tem zapisal: »Tip reče, da niso ne levi ne desni, potem pa našteje izključno desne politike.«

Če preberemo program Resnice, res ni težko ugotoviti, da je stranka tako glede družbeno-kulturnih, sploh pa glede ekonomskih vprašanj bližje desnemu kot levemu polu. Od aktualnih izjav Zorana Stevanovića je slovenski levici še najbližje njegovo bevskanje čez Ukrajino, Ameriko in Nato – pa še to bolj ostarelemu, proruskemu delu levice, zbranemu okoli t. i. Kučanovih intelektualcev. Histerija iz časa covida o zaroti farmacevtske industrije, ki naj bi nam prek cepiv vsiljevala gensko terapijo, pa je danes tako ali tako že skoraj pozabljena.

Manever Roberta Goloba, da na »levosredinsko« kosilo povabi tudi Stevanovića (ki je povabilo zavrnil), je v tem smislu razumljiv. Verjetno se boji, da bi Resnica lahko končala v Janševi vladi, z nepovabilom pa bi jih tja potisnil kar sam. Res pa je, da je Stevanović možnost vstopa v Janševo vlado že večkrat kategorično zavrnil. Na upravni enoti so celo overili izjavo, da z njim ne bodo sodelovali.

Lafferjeva krivulja

Zdi se, da je ekonomska usmeritev Resnice celo bolj protržna kot pri strankah na desni. Stevanovićevo zagovarjanje nizkih davkov je sicer na trenutke zelo poenostavljeno, četudi se trudi izpasti »profesorsko«.

V podkastu Moč politike je na vprašanje Uroša Esiha, kako je mogoče z nizkimi davki graditi močno in suvereno Slovenijo ter socialno državo, odgovoril: »To je klasičen ekonomski zakon. Žal mi je, da ga ne poznate. Lafferjeva krivulja. Bolj kot smo približani 33-odstotni efektivni davčni stopnji, več država pobere. Ampak na prijazen način.«

Lafferjeva krivulja, poimenovana po ameriškem ekonomistu Arthurju Lafferju, ima obliko obrnjene črke U in je v osnovi dokaj trivialna. Pri davčnih stopnjah nič in sto odstotkov država ne pobere nič davkov, nekje vmes pa ima krivulja vrh. Če se nahajamo na padajoči strani krivulje, se z višanjem davkov prilivi v državno blagajno zmanjšujejo, z nižanjem davkov pa povečujejo. Ljudje namreč ob previsokih davkih prilagodijo svoje vedenje, na primer manj delajo in investirajo.

Stevanović trdi, da se Slovenija nahaja na padajočem delu krivulje in da je vrh pri 33-odstotni efektivni davčni stopnji (v programu Resnice je zapisano, da je z efektivno davčno stopnjo mišljena »kombinacija vseh davčnih stopenj«). Gre za očitno poenostavitev in empirično vprašljivo trditev, iz katere bi sledilo, da si lahko Slovenija privošči drastično znižanje davkov brez negativnih posledic za javne finance.

Kljub temu pa drži, da bi bila premišljena davčna razbremenitev dohodkov (in dela) koristna in bi blagodejno vplivala na gospodarsko aktivnost.

Sestava parlamenta

Kakorkoli obrnemo, se Stevanović za razliko od vladajočih očitno zaveda, da do višjih neto plač vodita le nižja obdavčitev dela in povišanje produktivnosti. Obvezna božičnica pa je le pesek v oči.

Na prihajajočih volitvah se lahko zgodi, da bodo stranke, ki zagovarjajo razumnejšo ekonomsko politiko od trenutne, osvojile zanesljivo večino, vendar ne bodo oblikovale koalicije. Poleg Resnice tudi gospodarska usmeritev Preroda (konkurenčno okolje, nižja obdavčitev dela …) ni skladna z usmeritvijo trenutne vlade, a Prebilič sodelovanje v desnosredinski vladi zaradi znanih razlogov odklanja.