Robert Golob in Gibanje Svoboda sta po letu 2022 dosegla prepričljivo zmago, a zdaj se soočata z realnostjo, ki jo je zgodovina že večkrat pokazala: na naslednjih volitvah je ponovitev takšnega uspeha prej izjema kot pravilo. Zato se lahko vprašamo, kaj morajo storiti, da si priborijo novo zmago.
Pojem zmagati lahko razumemo na dva načina. Prvi je splošni – biti prvi po številu glasov. Drugi pa je strateški – biti v najboljšem položaju za oblikovanje vlade. V SDS oba pojma dobro poznajo: leta 2018 so zmagali v prvem pomenu, a strateško izgubili, ker niso imeli dovolj partnerjev za sestavo vlade.
Pri Gibanju Svoboda je trenutni položaj resen. Splošna zmaga se zdi skoraj nemogoča – poletne ankete jih sicer postavljajo na drugo mesto, a trend je počasen padec, in to še pred pojavom novega obraza Vladimirja Prebiliča. Zgodovina zadnjih 15 let kaže, da so skoraj vse stranke leve sredine enomandatnice in po prvem mandatu izgubijo velik del podpore. Ponovitev rezultata iz leta 2022 je zato malo verjetna.
Naloga Goloba je tako strateška zmaga, ki zajema tri ključne cilje.
Prvi cilj je ohranitev pozicije največje levosredinske stranke v parlamentu. To je ključno zaradi primera iz leta 2018, ko je Stranka Modernega Centra izgubila prvo mesto proti Listi Marjana Šarca. Miro Cerar je bil tako prisiljen v vlogo zunanjega ministra, kar si pri Robertu Golobu težko predstavljamo. To pa predvsem zaradi njegovega neomajnega značaja kot tudi zaradi dejstva, da ga zunaj politike čaka udobna “upokojitev” v energetskih krogih. A naloga “ostati prvi” bo zahtevna: Svoboda v anketah počasi izgublja podporo, njihova kampanja pa je ujeta med nezmožnostjo gradnje pozitivne zgodbe (rezultati vlade niso prinesli več kot višje davčne obremenitve in premeščanje pacientov po čakalnih vrstah) ter tveganjem negativne kampanje, ki bi jo Prebilič zlahka označil kot “SDS-ovski” pristop.
Drugi cilj je preprečiti zmago desnih strank. Svoboda bo skušala zajeziti možnost, da SDS, Demokrati in NSi skupaj dosežejo 45 sedežev. Ta cilj je morda najbolj dosegljiv, saj se desni pol, kljub neuspehom vlade in višjim davkom, redko približa absolutni večini v anketah. Za Svobodo je ključno, da Demokrati ne prodrejo pregloboko v sredino, Svoboda pa lahko proti desnici spret igra na karto »kdorkoli, samo da ne Janša«. Tu ne gre zanemariti manjših desnih strank, kot so SLS, Glas upokojencev in FOKUS, ki bi z združevanjem lahko prispevale pomembne odstotke.
Tretji cilj je zamejiti možnost oblikovanja močne »tretje osi«, ki bi jo lahko tvorili Prebilič, SD, Demokrati in NSi. Trenutni parlamentarni trojček SD, Demokratov in NSi nima dovolj dometa za oblikovanje vlade, a z vključitvijo Prebiliča bi se njihov potencial občutno povečal. Svoboda bo ta potencial skušala zmanjšati z vztrajanjem pri črno-beli retoriki slovenske politike. Tak pristop bo gradil občutek, da obstaja izbira le med dvema poloma, s čimer bodo poskušali preprečiti, da bi se tretja pot uveljavila kot resna alternativa.
Če bo Svobodi uspelo doseči vse tri cilje, bo sestava vlade kljub temu ostala zahtevna. Prebiličevo sodelovanje bo skoraj nujno in če bo v parlament vstopila še Resni.ca, se obetajo zanimivi scenariji politične aritmetike in koalicijskih pogajanj.
Ti trije cilji so jedro Golobove poti do strateške zmage. Do volitev pa ostaja ključno vprašanje: “Kako?”
Komentirajo lahko naročniki