To ni le zgodba o dveh kolumnistkah. To je zgodba o tem, kako se mediji približujejo oblasti – in to ravno v času, ko bi morali biti do nje najbolj na distanci. Ko osrednji medij odpre avtorski prostor partnerki predsednika vlade, hkrati pa zaradi te odločitve odide dolgoletna kolumnistka, je to tako vprašanje okusa kot smeri.
Revija OnaPlus, ki izhaja pod okriljem Dela, je k pisanju kolumne povabila Tino Gaber Golob. Istočasno se je Delu za sodelovanje “zahvalila” ikona državn(išk)ega protokola Ksenija Benedetti, ki je za omenjeni medij pisala že dolgo. To se dogaja dobra dva meseca pred volitvami, v času, ko je vsaka uredniška odločitev več kot zgolj uredniška.
Prva kolumna Tine Gaber sama po sebi ni politični pamflet. Ne poziva k takšni ali drugačni politični izbiri, ne hvali vlade, ne napada opozicije. Gre za osebno, mehko besedilo, takšno, kot jih lifestyle revije objavljajo vsak dan. A problem ni v vsebini. Problem je v kontekstu.
Partnerka predsednika vlade pač ni “navadna” avtorica. Njena javna vloga je obremenjena s težo oblasti, pa če se tega zaveda ali ne, če ji je to všeč ali ne. In prav zato bi morali biti mediji pri takšnih odločitvah previdni.
Osrednji mediji niso osebni blogi. So institucije, ki gradijo in upravljajo javno zaupanje. Zaupanje, ki v resnici temelji na preprostem občutku, da pravila veljajo za vse enako in da bližina moči še ne pomeni bližine mikrofonov in zvočnikov.
Čas, v katerem se to dogaja, ni nepomemben. Pred volitvami se politični prostor zoži. Vsaka simbolna gesta šteje. Vsaka normalizacija oblasti v medijih šteje. Vsako “mehčanje” ljudi, ki so z oblastjo tesno povezani, ustvarja ozračje, ki ni nevtralno.
Posebno težo zgodbi daje odhod Ksenije Benedetti. Ne gre za obrobno avtorico. Gre za priznan glas, ki je javno povedal, da se s takšno uredniško odločitvijo ne strinja. Slovo Benedettijeve je protest. Ko nekdo zapusti prostor zaradi načel, je to opozorilo.
Uredništva se v takšnih trenutkih pogosto branijo z argumentom svobode izražanja. A tu nihče ne zagovarja prepovedi. Nihče ne zahteva cenzure. Vprašanje ni, ali Tina Gaber sme pisati. Čisto drugo vprašanje pa je, ali ji je osrednji medij res dolžan ponuditi prav ta prostor in prav zdaj, ko gre politična kampanja počasi v finale.
Mediji, ki danes brez zadrege odpirajo vrata ljudem, tesno povezanim z oblastjo, bodo jutri težko prepričljivo trdili, da so od te oblasti neodvisni. Ali da so do nje celo kritični. Postaviti mejo ni nekaj sovražnega. Meje so zaščita za vse. Za medije. Za javnost. Celo za tiste, ki so tej ali oni oblasti blizu.
Mediji, ki danes brez zadrege odpirajo vrata ljudem, tesno povezanim z oblastjo, bodo jutri težko prepričljivo trdili, da so od te oblasti neodvisni.
Ta zgodba je zato več kot samo še ena medijska epizoda. Je precedens. In precedensi ostanejo. Danes gre za partnerko aktualnega predsednika vlade Roberta Goloba. Jutri bo šlo za nekoga drugega. Če je danes to sprejemljivo, bo moralo biti sprejemljivo tudi jutri.
Če želimo medije, ki bodo oblasti tudi po volitvah sposobni gledati naravnost v oči, potem morajo znati to distanco pokazati zdaj. Ne kasneje. Zdaj.
Komentirajo lahko naročniki