V obdobju pred volitvami, ko bi morala biti družbena budnost na vrhuncu, se zdi, da slovenski informacijski prostor drvi v nasprotno smer. Sašo Dolenc je na omrežju X objavil ostro analizo trenutnega stanja, v kateri opozarja, da Slovenija v soočanju s tujimi manipulacijami ne le odpoveduje, temveč aktivno sodeluje pri lastni destabilizaciji.
Ponovno se oglašam glede informacijskih manipulacij, ker smo v izjemno občutljivem predvolilnem času. To je obdobje, ko smo najbolj ranljivi in izpostavljeni zunanjim vplivom, ki načrtno ogrožajo naš javni prostor in same temelje naše demokracije. Kar pri dogajanju zadnjih dni…
— Sašo Dolenc (@SasoDolenc) February 22, 2026
Medtem ko je nemški Spiegel nedavno razkril drobovje ruske operacije Doppelgänger – sistematičnega spodkopavanja zahodnih demokracij prek t.i. “pranja narativov” – v Sloveniji po mnenju Dolenca igramo nevarno igro zanikanja.
Za razliko od primitivnih laži se sodobna propaganda naslanja na realne družbene razkole in spodbujanje nezaupanja v institucije. Ko je na podobne vzorce v Sloveniji opozorilo poročilo Inštituta Trivelis, se odziv ni usmeril v vsebino groženj, temveč v napad na tiste, ki so nanje opozorili.
Prva obramba: metodološki napad
Del medijev – po Dolenčevih navedbah celo nacionalna televizija v TV Dnevniku – se je lotil dokumenta z merili akademske recenzije: pomanjkljiva bibliografija, nejasna metodologija. Dolenc opozarja, da varnostnih analiz po svetu nihče ne presoja z merili doktorske disertacije. Učinek tega manevra pa je bil jasen: razprava o vsebini (kje in kako se širijo tuji narativi) se je utopila v razpravi o formi.
Druga obramba: dimna zavesa “državne represije”
Ko formalni napad ni zadostoval, so v igro stopili vidnejši predstavniki civilne družbe. V obrambo imen, ki jih poročilo navaja kot ojačevalce spornih narativov, so se pojavile teze o “vstopu v diktaturo” in “državni represiji”. Argumentu, da ima vsakdo pravico do zmote, Dolenc ne oporeka – a poudarja: pravica do zmote ni imuniteta pred javno kritiko. Opozarjanje na vzorce dezinformiranja je higienski minimum demokratičnega javnega prostora, ne napad nanj.
Tretja obramba: politični pritisk
Absurd je po Dolenčevem mnenju dosegel vrhunec z nastopom poslanke vladne stranke Levica, ki je poročilo označila za “eklatantno cenzuro” in zahtevala javno opravičilo inštituta. Ironija ni majhna: poslanka, ki z avtoriteto oblasti zahteva umik varnostne analize, pod geslom boja za svobodo govora izvaja natančno tisto, kar očita drugim.
Dolenc zaključuje z bridko ugotovitvijo: v Nemčiji novinarji pregledujejo gigabajte dokazov o tujem vmešavanju v demokracije. Medtem v Sloveniji, tik pred volitvami, intelektualni krogi, osrednji mediji in celo predstavniki oblasti bijejo plat zvona, ker si je pri nas nekdo drznil te vzorce prepoznati.
“Kremelj za uspeh v Sloveniji očitno ne potrebuje nobenih hekerjev ali lažnih profilov,” zapiše. “Svoje obrambne mehanizme zmožnost racionalne presoje in zavedanje o varnostnih grožnjah smo zmožni povsem učinkovito demontirati sami.”
Dolencova opažanja odpirajo vprašanje, ki ga pred volitvami ne bi smeli pustiti brez odgovora: ali smo sposobni ločiti med legitimno kritiko in koordiniranim zavajanjem? In ali smo pripravljeni to razliko sploh iskati?
Komentirajo lahko naročniki