Ko se slovenski akademski sferi podrejo ideološke kulise in ko volitve ne prinesejo želenega rezultata, se intelektualna maska hitro sname, izpod nje pa zazija goli, neizprosni razredni prezir. To natančno smo videli ob nedavnem izpadu dekana Fakultete za družbene vede, dr. Sama Uhana, ki je z vso zgroženostjo ugotovil, da so slovenski mladi “zradikalizirani”.
Zmotili so ga namreč predvsem tisti fantje z nižjimi stopnjami izobrazbe, tisti, ki končajo poklicne šole in gredo v obrt ter postanejo podjetniki. Po mnenju elitnega sociologa naj bi ti “nereflektirani mladi” pljuvali po državi in sploh ne bi razumeli povezave med davki in delovanjem javnih sistemov.
To ni sociološka analiza, zgolj razredni prezir, usmerjen točno v tiste ljudi iz realnega sektorja, ki s svojim delom dejansko financirajo udobje akademskih kabinetov in plače dekanov. Trditev, da obrtnik ali mladi podjetnik ne razume davkov, je namreč vrhunska aroganca.
Tisti mladi fant s s.p.-jem prekleto dobro razume povezavo med državo in davki – razume jo vsak mesec, ko plača davke in prispevke. A problem slovenske levice je, da je zanje osebni uspeh in podjetništvo vedno moralno sumljiva anomalija.
Davki kot realnost, ne sociološki konstrukt
Mladi se ne obračajo v desno, ker bi bili zaslepljeni radikalci, ampak zato, ker so pragmatični preživeli produkti neoliberalne in progresivne atomizacije družbe, ki je človeka zreducirala zgolj na volilni in tržni produkt v neskončni tekmi za preživetje. Sistem, ki te sili v to, da sta za preživetje družine nujna dva prihodka in kjer država prevzema vlogo vzgojitelja, doživlja implozijo. Mladi se zato logično vračajo k tistemu, kar deluje.
Trditev, da mladi podjetniki ne razumejo davkov, je tako absurdna, da bi bila smešna, če ne bi bila izrečena s takšno aroganco. Kot sem opozarjal že v preteklosti: tisti mladi fant s poklicno izobrazbo, ki je šel v obrt in se prelevil v podjetnika, razume povezavo med davki in državo precej bolj neposredno kot katerikoli teoretik. Razume jo vsak mesec, ko plača prispevke in davke, ki bi jih sicer lahko zamenjal za nov stroj, za boljšo plačo svojemu vajencu ali za investicijo v rast. To razumevanje ni teorija iz učbenika, to je surov, vsakomesečni račun.
Trditev, da mladi podjetniki ne razumejo davkov, je tako absurdna, da bi bila smešna, če ne bi bila izrečena s takšno aroganco.
A problem slovenske levice je, da ima do podjetništva staro navado. Podjetnik je pri njih vedno nekoliko osumljen, njegov uspeh pa prehitro razumljen kot moralna napaka. Potem pa se isti progresivni glasovi čudijo, zakaj mladi ne verjamejo več v državo, ki jim prodaja uravnilovko kot pravičnost, kot nagrado pa ponudi čakalno vrsto v zdravstvu in neobstoječe stanovanje.
Odkrivanje tople vode v dobi atomizacije
Kaj se torej dejansko dogaja v glavah mladih, česar levi sociologi bodisi ne razumejo bodisi se sprenevedajo, da ne vidijo? Dogaja se bridka streznitev. Neoliberalizem in progresivna levica sta desetletja sistematično razkrajala družino in tradicionalne skupnosti. Mlade so prepričevali, da je posameznik sam svoj bog in da je absolutna svoboda edini smisel življenja. Namesto varnih okvirov so jim vcepljali sram pred lastno zgodovino, lastnim spolom in lastnim narodom.
Rezultat tega eksperimenta gledamo danes: stotine milijonov atomiziranih, odtujenih mladih, ki se soočajo s strahotnimi duševnimi stiskami, ker nimajo več korenin. Levica jim prodaja koncepte, ki niso nič drugega kot »izumljanje tople vode«. Mladi pa prihajajo do zelo logičnega spoznanja: če hočem jesti, je prav, da delam; če hočem imeti družino, je prav, da se povežem z nekom in ustvarim skupnost. Ko ta naravni nagon po preživetju in redu sociologi označijo za »radikalni konservativizem«, ne analizirajo družbe, ampak zgolj branijo svoj propadli utopični model.
Ko ta naravni nagon po preživetju in redu sociologi označijo za »radikalni konservativizem«, ne analizirajo družbe, ampak zgolj branijo svoj propadli utopični model
Upor proti sistemu, ki lomi družine
Mlada generacija tistih po letu 2000 ni zradikalizirana. Je samo izjemno pragmatična. Na lastni koži in na izkušnji svojih staršev ugotavlja, da »osvoboditev«, ki so jim jo obljubljali, v resnici škoduje. Sistem je ekonomsko postavljen tako, da sta danes za preživetje nujna dva prihodka, država pa posledično od najzgodnejših let prevzema vlogo vzgojitelja. Zato se danes veliko mladih zavestno odloča za obratno pot.
Preko podjetništva iščejo prilagodljive urnike in načine, kako bi družini zadostoval samo en ali poldrugi prihodek, predvsem zato, da si vzamejo nazaj čas za svoje otroke. Ta »umik v s.p.« ni beg pred odgovornostjo, temveč neposreden upor proti sistemu, ki se bojuje proti njim in želi monopol nad njihovo prihodnostjo. In ko ti mladi najdejo smisel zunaj progresivnih okvirjev, establišment to seveda razume kot nevarnost in »antisistemsko« delovanje. Kajti v slovenski politiki velja, da je vsak interes, ki ni popolnoma državni in nadzorovan, problematičen.
»Umik mladih v s.p.« ni beg pred odgovornostjo, temveč neposreden upor proti sistemu, ki se bojuje proti njim in želi monopol nad njihovo prihodnostjo.
Misijonarji nove normalnosti
V resnici so ti mladi nosilci edinega pravega in smiselnega upora v današnjem času. Biti konservativen v svetu, ki slavi razkroj in kaos, ni več stvar tradicije, ampak osebnega poguma. Tisti odstotek generacije, ki se bo zavestno odločil za zakon, družino, trdo delo in prevzem osebne odgovornosti, ne predstavlja nevarnosti za demokracijo. Jaz nanje gledam kot na misijonarje prihodnosti. Njihova naloga bo neizmerno težka, a so edino upanje, da prekinemo fatalizem in kulturo pritoževanja, ki vlada v slovenskem prostoru.
Če elita na FDV in v vladnih pisarnah misli, da bo z zasmehovanjem in etiketiranjem obdržala te mlade na povodcu, se globoko moti. Ti mladi ne potrebujejo njihovih ideoloških delavnic. Potrebujejo državo, ki bo znala spoštovati ustvarjalnost in odgovornost, namesto da vzdržuje sistem, ki kaznuje uspeh in nagrajuje povprečje.
Zato je vsak takšen paničen napad na mlade volivce desnice zgolj potrditev tistega, kar že vemo: ko tranzicijska levica izgubi argumente, iz vitrine potegne preverjeno vzvišenost in zaničevanje. A številk in zgodovinskega trenda ne morejo več ustaviti. Ti mladi »neizobraženi podjetniki« bodo namreč tisti, ki bodo čez desetletja še vedno financirali to državo, ko bodo teorije današnjih dekanov že zdavnaj pozabljene v arhivih propadlih ideologij.
Vendar pa tu tiči izjemna nevarnost, ki jo radi spregledamo. Ti mladi, pogosto obupani nad politiko in sistemom, ki jih duši z birokracijo in moraliziranjem, imajo skušnjavo, da se odločijo za tisto najlažjo, a najbolj uničujočo pot: popoln odmik iz “skupnega”. Frustrirani nad družbenim kaosom bi radi zgradili visok zid okoli svoje hiše, se zatekli v svoj pragmatični ali ezoterični mehurček in rekli: “Ta svet ni zame, jaz ne bom sodeloval, ustvaril bom svojo ločeno skupnost”.
Ta umik v zasebnost je natanko tisto, kar si plenilski sistem najbolj želi. Če se tisti, ki ustvarjajo in bi morali braniti državo, iz nje izločijo, bodo družbeno areno brez upora prepustili tistim, ki želijo državo le še molsti in obvladovati. Ne živimo v vakuumu; vsi smo soodvisni od infrastrukture, zakonov in javnih sistemov.
Romantika “praktikov”
Kako pa na ta družbeni prelom odgovarja slovenska desnica? Z najslabšim možnim instinktom – s ponosnim antiintelektualizmom. Šolski primer te nevarne zablode smo lahko slišali v Komentarju tedna za Radio Ognjišče, kjer sta gosta suvereno ugotovila, da se s filozofijo in politiko ukvarjamo le v času “debelih krav”. Njuna teza trdi, da nam bo ob krizah in pomanjkanju popolnoma vseeno, ali FDV in filozofi obstajajo; takrat naj bi veljali izključno ljudje, ki znajo nekaj konkretnega, praktičnega in uporabnega.
Bodimo iskreni: to zveni zelo lepo in ljudsko, a je v resnici ključna napaka, zaradi katere slovenska desnica redno izgublja bitko za prihodnost. Postavljati zgolj delavce, podjetnike in praktike na absolutni piedestal ter kar napočez sežigati intelektualce in mislece, je pot v pogubo. Seveda potrebujemo obrtnike, ki pridelajo hrano in popravijo stroj. Toda kdo mislite, da bo v času hude krize vodil državo? Kdo bo pisal ustavne zakone, kdo bo razumel zapletena geopolitična razmerja v svetu, ki vse bolj spominja na džunglo?
Postavljati zgolj delavce, podjetnike in praktike na absolutni piedestal ter kar napočez sežigati intelektualce in mislece, je pot v pogubo.
Obrt politike in plitev kadrovski bazen
Vodenje države in upravljanje s skupnim ni nekaj, kar se lahko naučiš mimogrede na traktorju ali v delavnici. Biti politik je obrt. In obrtnik postaja dober izključno z vajo, s študijem, z izkušnjami in intelektualnim drilom v javnem ringu. Tranzicijska levica to prekleto dobro razume. Čeprav njeni intelektualci serijsko proizvajajo zablode in izumljajo toplo vodo, levica neprestano in bogato vlaga v svoje kadre, v inštitute in v ljudi, ki so do potankosti izučeni v prevzemanju vzvodov oblasti.
Desnica pa vsakič znova s prezirom zamahne z roko nad poklicem politika, češ, “mi imamo poštene žuljave roke, mi raje delamo”. Posledica tega je kronična politična zmeda duha in vedno nove generacije naturščikov, ki z nekaj prebranimi populističnimi pamfleti ali eno medijsko izjavo vstopijo v parlament in mislijo, da obvladajo svet.
Prav zaradi tega odnosa ima desnica obupno plitev kadrovski bazen. In ko se ji matematično vendarle nasmehne zmaga na volitvah, nima dovolj izučenih, strateško podkovanih ljudi, ki bi lahko obvladali birokratski aparat, usmerjali ministrstva in dejansko prevzeli vajeti v svoje roke. Zato postanemo žrtve istega sistema.
Ne nasedajmo nevarni romantiki, ki slavi izključno praktike in hkrati zametuje intelekt. Zgodovina nas uči, da ko pridejo hudi časi in krmilo družbe prevzamejo cinični “praktični” voditelji, ki zaničujejo filozofijo in idejni razmislek, dobimo grozljive totalitarne rezultate. Razločevati je potrebno pleve od semena, ne pa požigati celotnega polja kar napočez.
Mladi “neizobraženi podjetniki” so morda našli osebni instinkt za preživetje, a če jim konservativni pol ne bo ponudil resne politične in intelektualne infrastrukture smisla, bodo ti instinkti ostali le jalov krik, ki se bo slišal s hriba samoizolacije. Državo pa nam bodo še naprej vodili tisti, ki nas zviška prezirajo.
Komentirajo lahko naročniki