Z današnjim praznikom Kristusa Kralja Vesoljstva bomo sklenili cerkveno leto. Duhovno sporočilo praznika je zaradi besed kralj in vesoljstvo verjetno nekoliko teže razvidno, nahaja se namreč pod površino teh dveh pojmov. Če naj nam praznik spregovori za srce in dušo, torej v naših globinah, moramo najprej odstreti zgornjo plast.
Kako in v kakšnem smislu je Jezus kralj? Odgovor nam razkriva in hkrati zakriva današnji odlomek iz druge Samuelove knjige. Okoli leta 1000 pr. Kr. so v Hebronu v pričo predstavnikov dvanajsterih Izraelovih rodov Davida okronali za kralja čez Izrael. Ker pa je bil David za kralja ne le okronan, ampak pred tem tudi maziljen, je imelo njegovo kraljevanje tudi presežni pomen. V očeh Izraelcev David ni bil le posvetni vladar, eden od mnogih kraljev tistega časa, temveč mesijanski kralj, nosilec mesijanskih obljub, zato je kot nekakšen veliki duhovnik v imenu svojega ljudstva sklenil zavezo z Gospodom.
Pogledi na vsebino mesijanskih obljub so se med judovskim ljudstvom skozi nadaljnjo zgodovino zelo razlikovali. Na temelju teh razlik so v naslednjih stoletjih nastajale številne družbene skupine, politične stranke, pa tudi duhovna občestva. Med temi skupinami je bilo tako strpno sobivanje kot rivalstvo, tako sodelovanje kot razdori.
O vsem tem govorijo tudi svetopisemska besedila, ki jih beremo v adventu. Prerok Izaija, na primer, napoveduje, da bo mladika pognala iz Jesejeve korenike. Kot vemo, je bil Jese Davidov oče. Izaija, kot Božji poslanec, nikakor ni imel namena slaviti Jesejeve dinastije in ji napovedovati, da bo vladala Izraelu vso nadaljnjo zgodovino. Prerok namreč ni bil panegirik, mož, ki bi s slavilnim govorom častil Jeseja in njegovega sina Davida; ni izrekal zdravice v Davidovo čast na kaki slavnostni večerji, s katero bi izrazil lojalnost žezlu in kroni.
Kljub temu pa gre pri Izaiji, ki stopi v javnost okoli leta 740 pr. Kr., za neko dvojnost. Izaijev lik Maziljenca še ni v celoti izčiščen in enoznačen. Tistega, ki bo izšel iz Jesejeve korenike, Izaija še ne vidi na enak način kot sedemsto let pozneje Janez Krstnik, ki Kristusa pri krstu v Jordanu predstavi enoznačno, kot človekovega Odrešenika, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta, kot Maziljenca, očiščenega vsakršnega sekularnega in tosvetnega poslanstva.
Duhovno oziroma odrešenjsko dimenzijo Jesejeve korenike Izaija napove z besedami: Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svèta in moči. Toda že v naslednjem stavku se Izaija spusti navzdol, v tosvetno življenje, Mesiji namreč dodeljuje poslanstvo, kakršno bi moral uresničevati vsak pravični vladar. To pa je: Pravično bo sodil siromake, pravično bo branil stiskane v deželi. Pravičnost bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov.
In ker je Izaija prepričan, da bo Maziljenec, ki bo izšel iz Davidovega rodu, idealen vladar, mu zagotavlja, da bo luč in slava ne le svojemu ljudstvu, ampak tudi drugim narodom, obenem pa bo ob nekem nedoločenem času v prihodnosti vse izraelske rodove združil pod isto streho, da bodo en narod in eno božje ljudstvo. Takole pravi: Tisti dan bo Jesejeva korenika stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi. Vzdignil bo znamenje za narode, združil bo Izraelove razkropljence od štirih koncev zemlje.
Izaijev Maziljenec bo torej na eni strani pravični vladar, osvoboditelj svojega ljudstva izpod tujega jarma, tisti, ki bo dvignil slavo Izraela nad druge narode, na drugi strani pa bo Mesija tudi Salvator – Odrešenik in Redemptor – Zveličar.
Je kralj ali ni kralj?
Kako zapleten je poskus, da bi v isti osebi, v osebi kralja Davida, videli vladarja zgodovinskega Izraela in hkrati Mesija, kralja vesoljstva, je pokazal Pilatov pogovor z Jezusom. Pilat je kot razsodnik v interno-judovskem sporu Kristusa zasliševal povsem korektno in odgovorno. Ne bi mu mogli očitati ne zasmehovanja ne pristranskosti.
Ker so Judje Jezusa obtožili, da se ima za kralja, ob tem, da je bil Herod legitimni kralj, priznan s strani rimskega cesarja, Pilat ni imel druge izbire, kot da je Jezusa naravnost vprašal: »Si ti judovski kralj?« Razumljivo je, da si Pilat, ki o Jezusovem mesijanskem poslanstvu ni vedel ničesar, nikakor ni mogel priti na jasno, ali Jezus je kralj ali ni.
In če je, kaj to pomeni, si je oblast uzurpiral? In če ni kralj, zakaj potem ljudje kričijo, da je? Kdo tu česa ne razume, kdo tu koga zavaja, se je spraševal Pilat. Dejansko je bila za rimskega pravnika situacija docela nejasna. Pilat se je predvsem bal, da ne bi bil Kristus kot samozvani kralj, tudi tako ga je lahko dojemal, konkurent legitimnemu, od cesarja priznanemu kralju Herodu.
Pred velikonočnim praznikom je bila osnovna naloga Pilata, cesarskega upravitelja Judeje, da zagotovi javni red in mir, zato je direndaj pred svojo palačo sklenil s kompromisom, z vsem znano razsodbo. Pravzaprav mu ni preostalo drugega, kot da si je pred kaosom, v katerega so ga zapletli, umil roke. In ker vsebine prerekanja, v katerem so Judje namerno mešali zemeljsko in nebeško kraljestvo, Pilat v resnici ni mogel razumeti, se je ponorčeval iz vseh, najprej iz Kristusa, ki je bil in ni kralj, in iz Judov, ki naj bi imeli ob pravem kralju Herodu še nekakšnega drugačnega kralja. V posmeh vsem je dal na vrhu križa pribiti deščico z napisom: Jezus Nazarečan, kralj Judov. S tem je osmešil tako Kristusa kot njegove rojake, ki so izsilili njegovo smrt.
Univerzalna preroška vizija
Vsekakor je treba reči, da so Janez Krstnik in njegovi učenci Izaijevo preroško oznanilo o Mesiji razlagali pravilno, v duhu svetopisemskega preroškega izročila. Izaijeve besede o Jesejevi koreniki, ki bo znamenje za vsa ljudstva, so razumeli v smislu univerzalnosti odrešenja.
V ta okvir so postavili tudi Izaijeve podobe, kot denimo to, kako bo po Mesijevem prihodu volk prebival z jagnetom in panter s kozličkom. V teh metaforah so prepoznali Božji odrešitveni načrt, ki ga je apostol Janez v Jezusovem pogovoru z Nikodemom orisal z besedami: »Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« Rešil ves svet, vse ljudi vseh časov, in ne le pripadnike judovskega naroda. Sv. Janez je imel v mislih isto vizijo odrešenja kot sv. Pavel v pismu Galačanom, kjer pravi, da po krstu ni več pomembno sorodstvo po krvi, ampak po Duhu, zato »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske; kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.«
Takšen pogled je mnoge Jude motil, kajti preroška vizija je bila univerzalna, segala je prek judovske narodne in verske zamejenosti, onstran nacionalnega in duhovnega egoizma, ki je bil značilen za nekatere judovske politične stranke, celo za nekatere apostole, verjetno za Juda Iškarjota, o katerem nekateri pravijo, da je Jezusa izdal prav zato, ker je on s porazom na križu, s tem, ko ni uporabil svoje moči in obračunal s svojimi nasprotniki, izdal njegova pričakovanja.
Če bi Jezus začel urejati družbene razmere v tedanji Judeji, kar so od njega mnogi, ki so drli za njim, tudi pričakovali, bi se zagozdil v partikularnem, izstopil bi iz univerzalnega Božjega odrešenjskega načrta in izdal svoje mesijanstvo. Ko pa se je z daritvijo na križu tudi fizično odpovedal vsem zemeljskim ciljem, je dokončno prestopil v nadzgodovinsko resničnost in kot Božji Sin postal kralj vesoljstva v polnem pomenu besede.
V prvih treh stoletjih po Kristusu, ko se je prva Cerkev popolnoma distancirala od judovske države, njene kulture, templja in družbenih institucij, se je razumevanje Kristusa pri večini kristjanov očistilo vseh svetnih prvin. V Kristusu so videli samo še Odrešenika človeka, Jagnje Božje, ki v evharistiji ponavzočuje kalvarijsko daritev in velikonočno jutro.
K temu izvirnemu razumevanju Kristusa Kralja Vesoljstva naj se vedno znova vračamo, še posebej pa v predvolilnem obdobju do marca 2026. Pustimo partikularnost, začasnost, ne zavidajmo tistim, ki so pijani od volilnih zmag, razkazovanja moči, bolne ideologije in arogance. Pred obličjem smrti ima vse popolnoma drug pomen.
A ta realizem, pred katerim si mnogi zatiskajo oči, ker ne prenesejo minljivosti, ni defetizem, vdanost v usodo, vzrok za resignacijo, ampak vstop v vero, v oklenitev Kristusa, ki nas sedaj, kot nekoč v sv. Pavla, ožarja z oznanilom: »Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem.« Temu pa sledi še dodatek iz današnjega evangelija: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju.«
Komentirajo lahko naročniki