Z Govorom na gori, katerega vrh in središče so osmeri blagri, Jezus označi zakonitosti Božjega kraljestva. Ni jih lahko razumeti. Kadar jih slišimo, smo v zadregi, kajti blagri govorijo o Božjem kraljestvu na paradoksen način. Paradoks pa si je mogoče razlagati večplastno. Tako je tudi z blagri. Včasih so jih razumeli kot nekakšne nasvete za t. i. »popolne kristjane«, redovnike in askete. Večini vernikov so se zaradi tega zdeli blagri prezahtevni, ki jih skoraj ni mogoče uresničevati. V njih so videli neke vrste novozavezni dekalog, privlačen in hkrati tuj.
Vendar Jezus z blagi ne izreka novozaveznih moralnih načel, ampak eshatološko prihodnost. V blagrih govori o tem, kar bo sledilo ob koncu, o tem, kakšna bo naša ultimativna resničnost. Šele ta bo vredna blagrovanja, ker bo stanje neminljive sreče. Jezus torej ne blagruje žalosti, kajti žalosten človek ne more biti srečen. Blagrovanje žalosti ne more biti smiselno. Tudi ne blagruje krotkosti, kot da bi morali mirno dopuščati, da nas kdo izkorišča. Še bolj nelogično bi bilo, da bi bili v Jezusovih očeh srečni in blagrovani tisti, ki trpijo krivice, preganjanje in zasramovanje.
Vsi vidiki težkega in hudega, ki jih navajajo blagri, se nam dogajajo v sedanjem zemeljskem življenju. Vsega tega, kar je povezano s trpljenjem, si ne moremo želeti. Jezus nikakor noče reči: blagor vam, ker vse hudo potrpežljivo prenašate; trpljenje samo na sebi ne more biti izvir sreče. Pač pa želi reči: blagor vam, ki v stanju žalosti, nemoči, krivic, preganjan in zasramovanja vztrajate z menoj; vztrajate, ker verujete v moje obljube, da bo vsega hudega nekoč konec, nato pa bo sledila blagodejna tolažba, občutek popolnega zadoščenja za vse prestano. Blagor vam, ker verujete, da boste postali dediči Božjega kraljestva, vaše plačilo bo namreč veliko in popolno.
Jezus nikakor noče reči: blagor vam, ker vse hudo potrpežljivo prenašate … Pač pa želi reči: blagor vam, ki v stanju žalosti, nemoči, krivic, preganjan in zasramovanja vztrajate z menoj;
Jezus torej z blagri ne poveličuje in ne blagruje naših sedanjih tegob, temveč usmerja naš pogled naprej, v eshatološko prihodnost, v tisto, kar nas čaka, ko bomo na cilju, ko bo Bog vse v vseh. Kdor to oznanilo blagrov sprejema, je v Jezusovih očeh blagrovan in kljub vsem preizkušnjam v globini svoje duše srečen, ker, kot nekoč Abraham, upa proti upanju, ker ima nezmotljivo slutnjo, da je to, kar govori Jezus, absolutni smisel sredi morja sedanjih nesmislov. Če blagre tako razumemo, smemo reči, da so blagri hrana hrepenenja po tistem, kar bo v Bogu. S tem, ko pritrjujemo blagrom, že izpovedujemo vero v večno življenje, vero, da nas bo Gospod potolažil in odrešil vseh krivic, nemoči in zasramovanja.
Če povzamem: blagri niso zapovedi, kako doseči popolnost, kot so včasih razlagali, niso blagrovanje bridkosti, ki naj jih prenašamo, temveč so gorivo hrepenenja po Bogu, ker kažejo prek vsega hudega, zaradi česar nam je sedaj težko.
Zakaj je vera v eshatološko sporočilo blagrov tako pomembna? Vera, da bomo zares srečni lahko šele v Bogu, nas osvobaja grenkobe, ki jo doživljamo zaradi vsakodnevne nemoči na skoraj vseh področjih svojega življenja; osvobaja nas zagrenjenosti, ker tega sveta ne moremo ukrojiti po svojih željah, in ne v skladu z načeli Božjega kraljestva. Sedaj pa se nekoliko pomudimo pri dveh vidih, pri katerih nam vera v blagre olajša prenašanje nemoči.
Naša stava naj presega volilni uspeh tega leta
Čez sedem tednov bodo državnozborske volitve. Že od konca lanskega leta je vsa slovenska javnost zasičena s preigravanji o tem, katere stranke bodo imele največ možnosti za sestavo nove vlade. Vse, ki z nezadovoljstvom ocenjujejo politiko, delovanje in vrednote sedanje koalicije, skrbi, ali bo v družbi dovolj podpore za spremembo oblasti.
Katoličani naj v duhu blagrov sprejmemo kakršen koli volilni rezultat, čeprav si želimo, da bi na volitvah dobile zadostno zaupanje stranke, ki si prizadevajo za program in vrednote, s katerim se povsem poistovetimo. Kajti tudi uspeh naše politične opcije ne more biti zadovoljiv odgovor na naše najgloblje hrepenenje. Nova oblast, tudi če bo po naši meri, bo tudi v najboljši izvedbi daleč od tega, kar Jezus blagruje, daleč od sreče, ki nam jo lahko da edino Bog.
Z blagri nas Jezus spodbuja, naj vsega ne stavimo na posamezne zmage, na volilni uspeh tega leta, četudi se zdi usodno važen, ampak naj onstran politične histerije gledamo proti končnemu cilju, zato naj vse stavimo na tisto, kar nas čaka na koncu. Pomembna bo zadnja zmaga, posedovanje Božjega kraljestva.
To pa seveda ne pomeni, da je zavzemanje za boljši svet s sredstvi političnega delovanja nepomembno. Tudi politika ima pomen sama na sebi. Po načelu avtonomije zemeljskih stvarnosti, o čemer govori drugi vatikanski koncil, politika sama v sebi ni nekaj slabega. Kdor živi blagre, se zaveda, da je vse zemeljsko prehodno, zato je lahko njegovo politično delovanje mnogo bolj konstruktivno, svobodno in v blagor celotne države, kot pa če bi vse stavil samo na sedanjost. Katoličan lahko v sedanjosti tudi izgublja, ker ne uporablja vseh razpoložljivih sredstev, tudi laži in korupcije, a veruje, da to izgubljanje zanj ne bo usodno. Ne glede na sedanji volilni izid, ga ob koncu čaka zmaga v Bogu.
Kdor nima tega eshatološkega pogleda, do sedanjega trenutka ni svoboden, zato za zmago tukaj in sedaj ne bo izbiral sredstev. Zanj je namreč sedanji poraz tudi absolutni poraz, ker pač nima alternative. Katoličan pa v veri vedno najde alternativo.
Če oznanilo blagrov napolnjuje naše duše, je naše življenje v tem razmajanem svetu bolj znosno. Nihče od nas z ničemer, kar je, ni popolnoma zadovoljen, zato smo pogosto jezni, kritični do nosilcev oblasti, ki nezadostno skrbijo za delovanje sistemov. Včasih postanemo uporni, da bi razrušili vse, kar nam ni všeč in kar ni v skladu z našimi pričakovanji in zahtevami. Vse bi radi popravili, spremenili in na novo uredili. Skoraj je ni stvari, ki bi jo odnesla brez naše kritike.
Popraviti hočemo profesionalni šport, kjer se za posamezne športnike razmetavajo desetine milijonov, proračuni največjih klubov pa so veliki kot proračuni majhnih držav. Še bolj nas boli velikanska razlika v plačah. Nekdo, ki je na začetku kake proizvodne verige, dela v blatu ali na vročem soncu, tolče ponižujočo revščino, na koncu proizvodnih verig pa so milijarderji, katerih število se iz leta v leto povečuje. Srce se nam trga, ko gledamo prizore iz Sudana, Gaze, Ukrajine, Konga, ko se tistim, ki ubijajo, ne skrivi las na glavi. Ves svet, nekje bolj drugod manj, je pogreznjen v nered, korupcijo, krivice, omrtvelost odgovornih, sebičnost tistih, ki imajo moč, pa ne pomagajo.
Padlega sveta človek ne more dvigniti
Blagri nas učijo, da tega sveta v temelju ni mogoče popraviti: ne šolstva ne športa ne gospodarstva ne birokracije ne zdravstva ne politike, ne česar koli drugega. Padlega sveta človek ne more dvigniti. Toda v vsakem obdobju zgodovine se najdejo ljudje, ki mislijo drugače. Sanjarijo, da bodo svet popravili in postavili na nove temelje. Domišljajo si, da jim zgodovina podeljuje mandat za te prometejske podvige, da so edini, ki jim je usojeno upravljati državo, tudi našo, ker naj bi prav oni imeli prave ideje ter dovolj znanje za izvedbo radikalnega preobrata.
Blagri nas učijo, da tega sveta v temelju ni mogoče popraviti: ne šolstva ne športa ne gospodarstva ne birokracije ne zdravstva ne politike, ne česar koli drugega
Vsi ti, ki tako razmišljajo, slej ko prej postanejo zverine, kajti padli svet je neskončno bolj ranjen, kot filozofi, ideologi in politiki lahko dojamejo. Njim nasproti stoji Janez Krstnik, ki kliče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Seveda je prav, če se trudimo popravljati nedelujoče sisteme, zmanjševati korupcijo in neenakost, a se moramo prej, preden se česa lotimo, vprašati, ali res verujemo v logiko blagrov, ali zmoremo v Bogu upati prozi upanju, ali verujemo, da bo Jezus Kristus, Kralj vesoljstva, ultimativni zmagovalec, ali sodbo nad svetom res izročamo v njegove roke, ali pa vse zgrabimo s svojimi rokami in ukrepamo zgolj po svoji volji, ne da bi skrušeno priznali, da nas zanimajo predvsem lastni interesi.
Vzorec, kako naj delujemo v svetu, s katerim nismo zadovoljni, so za nas kristjani prvih stoletjih. Vedeli so, da je rimski imperij strahotno krvav in krivičen, čeprav se je ponašal z vrhunsko kulturo in tedaj najvišje razvitimi tehnološkimi dosežki. Tega velikanskega protislovnega kolosa kristjani niso šli popravljat, ampak so v svojih skupnostih, ob vsej svoji grešnosti, živeli oznanilo blagrov. Povsod tam, kjer so tako živeli, so nastajale celice Božjega kraljestva na zemlji. Po tristo letih so se te celice povezale v novo kulturno-civilizacijsko mrežo. Tudi mi naj sedaj živimo paradoks: smo v svetu, ga ljubimo in izboljšujemo, toda drugi del našega srca naj napolnjuje hrepenenje, ki se nam razodeva po blagrih.
Komentirajo lahko naročniki