Zaradi invalidnosti so ga zavrnile vse ljubljanske gimnazije, nakar je na škofijski postal zlati maturant

Maks Lenart Černelč, ki ima spinalno mišično atrofijo tipa 1, se je pred referendumom o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oglasil z zapisom Dostojanstvo v bolezni, kjer je med drugim zapisal: “Pred vpisom v srednjo šolo sem bil zavrnjen s strani vseh državnih in tudi zasebnih gimnazij v Ljubljani – zgolj zaradi svoje težke gibalne oviranosti in kronične bolezni.”

Sprejela ga je Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani, kjer je lani postal zlati maturant. Bivši ravnatelj Simon Feštanj nam je povedal, kako se je z Maksom prvič srečal in kako se je odločil, da ga bodo sprejeli. Zdajšnji ravnatelj Rihard Režek pa je razložil, kako je mogoče, da gimnazija dijaka zavrne še pred vpisom.

Maksa Lenarta Černelča smo povprašali o tem, kakšna pot ga je vodila do Škofijske klasične gimnazije (ŠKG). Povedal je tudi, da možnost presoje, ali je v njegovem primeru šlo za diskriminacijo, ostaja odprta: “Ne vodi me želja po pravnem obračunavanju, temveč želja, da so nepravilnosti prepoznane in poimenovane. Ne želim, da bi kdor koli za menoj doživljal enako.”

Lahko poveste kaj več o vaših poizvedovanjih pred vpisom?
Približno leto dni pred vpisom v srednjo šolo sem se po priporočilu kolegov s podobnim hendikepom začel sistematično zanimati, kako so posamezne šole naklonjene mojemu vpisu in šolanju ob potrebnih prilagoditvah. Iz njihovih izkušenj sem vedel, da se lahko zapleti pojavijo tudi kasneje, ne le ob vpisu: eden od dijakov je moral sredi šolskega leta zamenjati šolo, ker zanj niso več našli razumevanja, kar je bila zelo boleča izkušnja.

Ob tem sem ugotovil, da gimnazija, na katero sem sprva računal, ni bila več fizično dostopna. V preteklosti je bila prilagojena za dijake na invalidskem vozičku in nekaj let pred menoj se je tam uspešno v spodbudnem okolju šolala prijateljica s podobnimi težavami, kasneje pa je prilagojena učilnica dobila drugo namembnost, vzpenjača pa je bila odstranjena oziroma premeščena.
V pogovorih s šolami sem bil namenoma zelo konkreten glede svojih omejitev in potreb, ki zahtevajo pretežno šolanje z oddaljene lokacije, podobno kot smo ga bili deležni vsi v času epidemije. Na eni izmed šol mi je bilo po pogovoru rečeno, da bi bilo moje šolanje »prezahtevno«, ker bi po njihovem mnenju zahtevalo posebno oddelčno skupnost, namenjeno meni. Takšne zahteve niso izhajale iz odločb in priporočil Zavoda za šolstvo, zato sem to doživel kot zavrnitev, ki po mojem razumevanju ni bila utemeljena na dejanskih strokovnih podlagah in realni sliki.

Verjamem, da inkluzija ni zapletena, ko enkrat razumemo drug drugega

Ta izkušnja mi je pokazala, da je vključevanje otrok z dodatnimi potrebami v praksi še vedno pogosto odvisno od posameznih interpretacij in pripravljenosti, da se poiščejo rešitve. Sam pa verjamem, da inkluzija ni zapletena, ko enkrat razumemo drug drugega, postane samoumevna in vemo, kako ravnati.

Kakšna je bila pot do vpisa na ŠKG?
Ker je fizična dostopnost pri gibalno oviranem dijaku zakonsko pogoj, je že v izhodišču odpadlo več šol. Zaradi tega in drugih okoliščin, se na nobeno državno gimnazijo v Ljubljani nisem mogel vpisati, prav tako ne na zasebno; šolanje na daljavo pri štirinajstih letih takrat ni bilo omogočeno. Razmišljal sem tudi o mednarodni maturi, vendar leta 2019 v Ljubljani za gibalno ovirane dijake, ki uporabljajo voziček na elektromagnetni pogon, ni bilo te možnosti.

Moja družina se je ob podpori strokovnjakov zavzemala, da se šolam v domačem okolju in ne v instituciji. Za Škofijsko klasično gimnazijo smo dobili priporočilo. Odločilen je bil prvi pogovor, v katerem sem dobil občutek, da me vidijo najprej kot človeka in šele nato kot dijaka s hendikepom. Takratni ravnatelj Simon Feštanj je iskal rešitve in prednosti, ne omejitev, kar je ustvarilo osnovo za zaupanje.

Vse je steklo v smeri skupnega cilja, z veliko mero obojestranskega spoštovanja, prilagodljivosti in predvsem razumevanja. Zelo sem vesel, da sem bil del Škofijske klasične gimnazije, ker sem v takem okolju lahko razvijal svoje močne strani in osebnostno rasel. Postal sem bolj samozavesten, saj sem se počutil sprejetega in enakovrednega, za kar sem iskreno hvaležen.

Zelo sem vesel, da sem bil del Škofijske klasične gimnazije, ker sem v takem okolju lahko razvijal svoje močne strani in osebnostno rasel.

Zapisali ste tudi: “Ena od zavrnitev je bila pospremljena z besedami: »s tvojim vpisom ne nameravam dodatno čustveno in storilnostno obremenjevati profesorjev«, kar bo še doseglo epilog.”
To izjavo sem doživel kot jasno zavrnitev, pri kateri je bila moja vključitev predstavljena kot breme za kolektiv. Tak način utemeljevanja zaboli in odmakne pogled od bistva, in to je, da prilagoditve niso privilegij, ampak pogoj za enakovredno možnost šolanja.

Ob tem želim poudariti, da mi je veliko ljudi stalo ob strani, posebej pa mi je pomenila podpora prav vseh učiteljev na Osnovni šoli Majde Vrhovnik. Zadevo sem predstavil tudi Varuhu človekovih pravic, ki je ugotovil nepravilnosti in primer posredoval Zagovorniku načela enakosti.

Danes z določene distance te besede razumem tudi kot besede človeka v stiski, ki v tistem trenutku po mojem mnenju ni ravnal pravilno. Pomembna izkušnja iz časa osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja je, da nisem nikoli čutil zadržkov s strani vrstnikov, kadar so se pojavili, so vedno prihajali od odraslih. Spoznal sem, da odločitve drugih niso v naši moči, je pa v naši moči odziv nanje.

Spoznal sem, da odločitve drugih niso v naši moči, je pa v naši moči odziv nanje.

Kaj je mišljeno s tem epilogom?
Mišljeno je, da obstaja formalna pot za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za diskriminacijo. Pri Zagovorniku načela enakosti so mi ponudili tudi zastopnico, ki me je kontaktirala. Zaradi prehoda v srednjo šolo in okoliščin, povezanih z epidemijo covida, se takrat v postopek nisem vključil, sem pa bil obveščen, da možnost za pravno presojo ostaja odprta.

Zavedam, da so takšne situacije kompleksne in da jih ni mogoče razumeti črno-belo. Ne vodi me želja po pravnem obračunavanju, temveč želja, da so nepravilnosti prepoznane in poimenovane. Ne želim, da bi kdor koli za menoj doživljal enako. Če moja izkušnja vodi do vsaj ene konkretne izboljšave v smeri več spoštovanja in pravičnosti, ima zame smisel. In če se kdo v podobnem položaju ob tem zapisu počuti malo manj sam, je bilo vredno povedati.

Verjamem, da večina ljudi ravna po najboljših močeh in da nam je mar en za drugega. Hkrati pa menim, da se lahko tudi dobrim ljudem zgodi, da v praksi spregledajo vidik dostopnosti ali pravičnosti, zato je koristno, da o tem govorimo.

“Tukaj nimamo kaj razmišljati, vzeli ga bomo”

Bivši ravnatelj ŠKG Simon Feštanj se spominja: “Ko se je Maks vpisoval, sem bil ravnatelj … Z mamo sta se najavila kakšno leto pred vpisom, da vidimo, kakšna je situacija. Skupaj s svetovalno delavko smo se prvič srečali in midva nisva vedela, da je že bil kje prej zavrnjen.” Pogovarjali so se tudi o možnosti, da bi Maks pouk obiskoval v živo, tako da bi bila potrebna prilagoditev stranišč, dvigalo pa je šola že imela.

“Vedno si rad vzamem čas za razmislek – to je v moji naravi – zato sva s svetovalno delavko pogovor zaključila z besedami: ‘Bomo še razmislili in vam sporočili.’ Videl sem izraz na obrazu mame, njena reakcija je bila v smislu: ‘Aha, ne upajo takoj povedati, da ga ne bodo vzeli.’ Potem onadva gresta, midva s svetovalno delavko se spogledava in jaz rečem: ‘Tukaj nimamo kaj razmišljati, vzeli ga bomo.’ Tudi zaradi mamine reakcije sem takoj rekel svetovalni delavki, naj jo pokliče in jo obvesti, da bomo Maksa sprejeli. Šele kasneje smo izvedeli, da so ga na drugih šolah zavrnili.”

Pravila za vpis so za vse enaka

Ravnatelj ŠKG Rihard Režek je povedal, da njihovo gimnazijo trenutno obiskuje 35 dijakov, ki imajo prilagoditve. Prilagoditve so zelo različne: od tega, da se jim samo poveča pisava, do tega da potrebujejo prilagoditve zaradi gibalne oviranosti. Pri dijakih, kot je bil Maks, ki je bil težje gibalno oviran, “je potrebno res razmisliti, kako se bo z njimi delalo, če smo pravo okolje zanje, če smo lahko res dober odgovor na njihove potrebe”. “Zgodi se, da starši precenijo naše zmožnosti in kljub temu, da jih opozorimo, se moramo v procesu šolanja kar nekajkrat usesti in ubesediti, da ne zmoremo, to pa zato, ker nismo usposobljeni za določene podvige, ki jih potrebujejo ti mladi ljudje in takrat smo seveda pred izzivom.”

Maks je bil na drugih gimnazijah res zavrnjen, a ravnatelj pravi, da “ne bi kazal s prstom nanje, ker to je izziv, ki se ga mora lotiti cela šola: od vodstva do hišnikov”. “Tak dijak ogromno da razredni skupnosti, ogromno da šoli. Mi smo z Maksom in z njegovo izkušnjo bogatejši.”

“Šolarji, ki imajo odločbe o usmeritvi že v osnovni šoli, imajo različne sposobnosti in na podlagi tega se pogovarjajo s šolskimi svetovalnimi delavkami glede nadaljnjega izobraževanja. Zavod za šolstvo RS izdaja te odločbe in določa prilagoditve in oni nas v vpisnem postopku z dopisom pozovejo ali bi bili mi primerna šola, da bi lahko dijaka s takimi omejitvami sprejeli, in potem se mi odločimo. Zavrnitev ni preprosta: gimnazija lahko reče, da ne izpolnjuje pogojev, a starši lahko vseeno vztrajajo, da želijo otroka vpisati tja. Sicer so pravila za vpis za vse enaka, ‘popustov’ ni.”