Preiskovalna komisija kot predvolilna spovednica

Ko se približajo volitve, slovenska politika vedno znova pokaže svoj najlepši, skoraj liturgični obraz. Ne mislim obrazov v cerkvi, to je druga rubrika. Mislim obraz institucij, ki bi morale iskati resnico, pa se raje ukvarjajo s tem, kako jo najhitreje narezati na porcije, zapakirati v udaren prispevek in pravočasno dostaviti na naslov, kjer je demokracija najbolj občutljiva. V dnevno sobo.

Preiskovalna komisija državnega zbora je v teoriji orodje nadzora. V praksi je pri nas pogosto predvolilna kabina za dimne bombice. Ne zato, ker bi bila vprašanja financiranja politike nepomembna. Nasprotno, pomembnejša so, kot si upamo priznati. Ampak zato, ker je način, kako se to počne, preveč podoben stari slovenski obrti: ne prideš do dna, prideš do madeža. Ne prineseš sodbe, prineseš vonj. In potem se v narodovi duši sproži tisti najbolj škodljivi avtomatizem, pregovor, ki bi ga morali prepovedati z ustavno spremembo: tam, kjer je dim, je že nekaj moralo biti.

To je genialno, če si na oblasti. Ker “dim” je poceni. Ogenj je drag, zahteva dokaze, postopke, čas, in na koncu še možnost, da se izkaže, da si se motil. Dim pa je idealen. Dim je insinuacija. Dim je naslov. Dim je prispevek ob sedmih. Dim je ravno pravšnja umazanija, da človek ne more več hoditi po javnosti, ne da bi mu nekdo na hitro prišepnil: saj veš, nekaj je bilo.

Zato se ne čudim, da se je vmesno poročilo komisije pojavilo v javnosti točno v času, ko ga javnost “potrebuje”. Pred volitvami. Ko je zaupanje v vlado v fazi, ko ga je treba polivati z občutkom, da je nekdo drug še bolj problematičen. Ko mora propaganda dobiti masko pravne resnobnosti. Ko mora nastati vtis, da se “čisti”. Zelo priročno je, če čiščenje poteka tako, da blato leto vedno samo v eno smer.

Po medijskih poročilih komisija govori o “mreži denarnih tokov”, o sumih nezakonitega financiranja, o medijih, o plačilih, o oglaševanju državnih podjetij. Vse to so teme, ki si zaslužijo resno obravnavo. Ampak v isti sapi v javnost kapljajo tudi informacije o tem, kdo komu svetuje, koliko je bilo za to plačano, in kako se različni krogi medijev, državnih podjetij in politike znotraj istega tabora obnašajo kot stara družina, stara tranzicijska družina leve provenience. Ko je treba napasti druge, smo strogi. Ko je treba pogledati vase, smo diskretni. Ko je treba postaviti vprašanje o konfliktu interesov, se prižge alarm o napadu na neodvisnost institucij.

Ko je treba napasti druge, smo strogi. Ko je treba pogledati vase, smo diskretni. Ko je treba postaviti vprašanje o konfliktu interesov, se prižge alarm o napadu na neodvisnost institucij.

Državni denar

Tu pridemo do ključnega problema. Ne gre samo za to, kdo je dobil koliko in od kod. Gre za to, kdo sme vprašati in kdo mora molčati. Pri nas se namreč ne gradi družbe, kjer so pravila enaka, ampak družba, kjer je enaka predvsem obtožba. In to je bistvena razlika.

Če bi bila logika komisije v resnici univerzalna, bi bila prva tarča vedno ista: državni denar. Ne zato, ker je državni denar po definiciji zloben, temveč zato, ker je najlažje zlorabljen. Ker ima naravno lastnost, da se rad pretaka tja, kjer je politično udobno. Pri čemer udobje ni ideja, udobje je omrežje. In omrežja pri nas niso teorija zarote, omrežja so slovenski družbeni model. Je naša rak rana, saj se omrežja do te države obnašajo, kot da ni naša. Ampak je krava, ki se jo pomolze do roba smrti zato, da vzdržuje življenjski slog v tujini.

Zato je občutek politične igre tako močan. Ne zato, ker bi bilo nemogoče, da ima opozicija svoje medije, svoje simpatizerje, svoje donatorje, svoje načine vplivanja. Seveda jih ima, politika je obrt, ne nedeljska šola. Ampak zato, ker je celotna operacija nastavljena kot vzgoja poslušnosti. Ne kot iskanje resnice.

V tem smislu je najbolj zanimivo vedno znova, da cilj ni sodni epilog, cilj je stanje. Stanje, v katerem je človek označen. Stanje, v katerem je podjetnik previden. Stanje, v katerem si bo nekdo, ki kandidira za posel z državo, dvakrat premislil, preden bo daroval Karitasu, podprl cerkveno pobudo, ali pa se pojavil na dogodku, kjer se diha drugače kot v krogu vladajočih. Ne zato, ker bi bila dobrodelnost problem. Problem je, da dobrodelnost ni pod nadzorom. In pod nadzorom mora biti vse, od televizijskega studia do drobiža v puščci.

V takšnem sistemu je moč v informacijah, ki ne pridejo v javnost. Moč je v predalih. Moč je v tem, da se nekateri dokumenti “pricurljajo”, drugi pa “počakajo”. Moč je v ritmu. Kdaj. Komu. Kako. In koliko. V tem je resnična politična ekonomija komisij.

V takšnem sistemu je moč v informacijah, ki ne pridejo v javnost. Moč je v predalih. Moč je v tem, da se nekateri dokumenti “pricurljajo”, drugi pa “počakajo”.

Zato je tudi “lov na medije” v resnici lov na signal. Sporočilo je preprosto: če boste preveč glasni, vas lahko naredimo zanimive. Ne potrebujemo prepovedi. Ne potrebujemo cenzure. Dovolj je, da sprožimo postopek. Dovolj je, da ustvarimo dim. In potem boste sami postali korektni. Sami boste znižali ton. Sami boste postali tiho “uravnoteženi”. To je najsodobnejša oblika totalitarizma. Ne zapira te, samo te vzgoji. In trenutni oblastniki so odlični vajenci svojih totalitarnih dedov.

In tu se razkrije še ena ironija. Vse to se prodaja kot skrb za demokracijo. Kot boj proti “propagandnim strojem”. Kot obramba javnosti pred manipulacijo. V resnici pa se zlorablja ravno tisto, kar demokracijo drži pokonci: pluralnost virov moči in pluralnost pripovedi. Ko sistem ne prenese nasprotnega glasu, začne govoriti o etiki. Ko sistem ne prenese nasprotnega medija, začne govoriti o integriteti. Ko sistem ne prenese nasprotne strani, začne govoriti o “nevarnosti”.

Največja nevarnost pa je, da se na to navadimo. Da postanemo narod, ki misli, da je sum že dokaz. Da je preiskava že obsodba. Da je prispevek že resnica. In da je dim že ogenj. To je najlažja pot, najlepše paše naši privoščljivosti. “Naj se vidi, naj se ve.” Samo da se ne vidi in ne ve tudi, ko je dim na drugi strani ceste.

Boj za vtis

Če bi hoteli resno debato, bi postavili dve preprosti vprašanji. Prvo: ali velja isti standard za vse, tudi za tiste, ki sedijo v vladnih pisarnah in imajo dostop do državnih podjetij, razpisov, oglaševanja in javnega denarja? Drugo: ali je cilj razčistiti ali označiti?

Dokler je odgovor na prvo vprašanje selektiven in dokler je odgovor na drugo vprašanje vedno isti, je to, kar gledamo, politika v svoji najbolj slovenski obliki. Ne boj za resnico, ampak boj za vtis. Ne očiščenje, ampak discipliniranje. Ne demokracija, ampak navidezno vljudna različica ustrahovanja.

In v tem je paradoks: ljudje, ki se najbolj zgražajo nad “propagando”, se pogosto najbolj zanašajo na propagandno uporabo institucij. Vmesna poročila, zaprte seje, “pricurljani” dokumenti, selektivne tarče. To ni preiskovanje, to je predvolilna scenografija. Upajmo, da ne bo imela želena učinka ter ne bo dovolj posluha, da bi doživela ponovitev.