Trpljenje umirajočih ima smisel. Če ga ne bi imelo, bi ga z zastrupljanjem odpravili že zdavnaj. Kakšen smisel, o tem smo, s pomočjo Umetne inteligence, vprašali nekaj najbolj modrih ljudi.
Slovenija je sprejela zakon, ki daje trpečim in na smrt bolnim možnost, da jim zdravnik pomaga pri samomoru, da ne bi pred smrtjo trpeli. Kako ga ocenjujete?
Immanuel Kant (1724–1804)
“Jedro moralne presoje je spoštovanje osebe kot nosilke avtonomije. Človek ne sme sebe obravnavati kot sredstvo, tudi kadar želi prenehati trpeti. Dejanja ubijanja, tudi kadar so motivirana s sočutjem, posegajo v idejo dostojanstva kot neodvisne vrednosti. Družba ima dolžnost lajšati bolečine, ne pa jih reševati z odpravo subjekta bolečin. Zakon zato ocenjujem kot nevaren premik: dobrohotna namera prekriva dejstvo, da legitimira dejanje, ki ni skladno z moralnim zakonom, ker življenje obravnava kot predmet svobodne razpolage.”
Kant loči med vrednostjo življenja kot naravnega dejstva in dostojanstvom osebe kot avtonomne zakonodajalke moralnega zakona. Samomor in pomoč pri njem sta pri Kantu neskladna s kategoričnim imperativom, ker instrumentalizirata osebo zaradi cilja prenehanja bolečine (I. Kant, Grundlegung zur Metaphysik der Sitten, 1785; Die Metaphysik der Sitten, 1797). V Metafiziki nravi Kant izrecno zavrne samomor kot kršitev dolžnosti do sebe, saj ruši možnost moralnega delovanja kot takega. Od tod sledi politično-moralno vodilo: maksimalno paliativno varstvo in spoštovanje avtonomnih odločitev o zdravljenju, ne pa pravna normalizacija dejanja, ki uničuje nosilca dolžnosti in pravic.
Primož Trubar (1508–1586)
“Lubi Slovenci, vém, de je bolénje hudo ino trplénje skerbno, pa vendar smò dolžni spoznati, de je živlénje dáru Božjiga, ne pa naša last. Nihče si ne sme sam izbrati ure smèrti, še manj pa prositi, de bi ga drugi v smert porinil. Kar je Gospod postavíl, tega ne gré človeku prestavljati.
Zató moremo inu smò dolžni bolne brate ino sestrí pridno tolažiti, jim bóleçne lajšati, za nje molíti inu jih k Božji milosti obračati.
Kadar pa človek sam po svoji voli želi smert, je to hudiga duha skušnjava. Zákon, ki takó reč dopuš̌a, krši Božjo zapóved inu navaja ljudí, de bi méne o živlénji imeli, ko bi bilo njih last. Naj se to ne zgodi v naši dežéli. Naj vsak pomné, de smert je v Božjih rokah, ino de je našo delo, da stojimo ob bolnikih s kerščansko ljubeznijo, ne pa da jim kažemo pot v smert.”
Trubar izhaja iz protestantske teologije 16. stoletja, v kateri so ključni štirje elementi:
- Suverenost Boga nad življenjem in smrtjo. V Catechismus (1550) in pridigah Trubar poudarja, da je Bog edini gospodar življenja. Smrt ni človekova pravica, temveč Božja določitev.
- Trpljenje kot preizkušnja in disciplina. V protestantski duhovnosti je trpljenje razumljeno kot del Božjega delovanja na človeka. Ni idealizirano, je pa sprejeto kot priložnost za duhovno resnobo in zaupanje.
- Dolžnost skupnosti. Trubar močno poudarja krščansko občestvo: skrb za bolne, šibke in trpeče je moralna naloga cerkve in družine. Evtanazija bi bila v tem okviru razumljena kot odpoved tej dolžnosti.
- Prepoved samomora. Reformirana tradicija, vključno s Trubarjem, samomor vidi kot kršitev Božje zapovedi »Ne ubijaj«; pomoč pri samomoru bi bila s tega stališča dvojna kršitev – osebna in družbena.
Trubar bi zato zakon najverjetneje ocenil kot poseg v Božji red, kot izraz človeške predrznosti in kot moralno nevarnost za skupnost, hkrati pa bi pozval k več skrbi za bolne in k resnejšemu duhovnemu življenju.
Komentirajo lahko naročniki