Ima slovenska zunanja politika smisel, rep in glavo?

Pričujoče vprašanje je vredno diskusije in odgovor bi lahko bil: odvisno, dobo katerega ministra za zunanje zadeve ocenjujemo. V preteklosti je bila smer slovenske zunanje politike včasih bolj, drugič manj jasna. A vedno je bila usklajena z glavnimi partnerji v Evropi in po svetu.

Trenutna zunanja politika se očitno precej bolj kot z nadgrajevanjem dobrih odnosov z glavnimi partnerji po svetu ukvarja z državami tretjega sveta, kjer (načeloma) nimamo večjih političnih ali gospodarskih interesov. Razen če lahko novačenje delovne sile na drugem koncu sveta, kljub nezaposlenim državljanom, štejemo za večji gospodarski interes države. Odprtje predstavništva v Perzijskem zalivu, že zaradi mednarodnega (ekonomsko – finančnega) vpliva regije, bi lahko tudi laiki ocenili kot upravičeno. Slednje za predstavništvo na Filipinih težje rečemo. 

Prav tako smo lahko kritični do vprašanja, kako uspešno Slovenija izkorišča trenutni položaj nestalne članice Varnostnega sveta OZN. Sedež bi gotovo lahko bolje izkoristili, če bi predloge najprej dobro uskladili z stalnimi članicami, predvsem ZDA, Francijo in Združenim kraljestvom. Tako pa predlogi večkrat izpadejo povsem neusklajeni, posledično seveda brez podpore stalnih članic, katere imajo pravico veta. Seveda ima vsak pravico do mnenja, da stalne članice veto pogosto zlorabljajo, a to je lahko tema drugega komentarja. Trenutni oboroženi konflikti v Ukrajini in na Bližnjem Vzhodu bi lahko bili dobra odskočna deska za profiliranje slovenske zunanje politike.  

Podobno bi lahko dejali tudi za izbiro vsakokratnega nacionalnega EU komisarja in druge podobne funkcije v tujini, kjer se težko znebimo občutka, da  morda obstajajo tudi boljši kandidati. A le-ti na koncu niso izbrani zaradi svojih političnih prepričanj, svetovnega nazora ali nenaklonjenosti vplivnih posameznikov v nacionalni politiki. 

Karierne diplomate izpodrivajo politiki

Vse od osamosvojitve dalje se redno pogovarjamo, ali naj naša zunanja politika temelji na kariernih diplomatih (po možnosti z diplomo uglednih diplomatskih šol v tujini), ali diplomatih, kateri prihajajo v zunanje zadeve iz drugih okolji. Drži, da je vzdrževanje obsežne mreže kariernih diplomatov zelo drago, za majhne države kaj hitro celo predrago. A ko govorimo o predstavljanju države navzven, državljani upravičeno pričakujemo, da državo zastopajo izkušeni profesionalci in ne nekdo, ki si je zgolj zaželel rdeče preproge. Ali nam je preprosto vseeno, kdo zaseda sedež na določenem veleposlaništvu?

Prav tako javno obračunavanje s posameznimi bivšimi diplomati in razne afere ni ravno koristne. Tovrstni spori naj se rešujejo za zaprtimi vrati Mladike, ne v medijih. 

Če torej gledamo širše in ocenjujemo celotno dobo od (recimo) leta 2000 do danes, smo nenehno priča spreminjanju smeri slovenske zunanje politike z vsakim novim ministrom v Mladiki, vsakim predsednikom vlade na Gregorčičevi ter vsakokratno večino v DZ.

Usmeritev zunanje politike bi morala biti (v čim večji meri) neodvisna od trenutnih vladajočih posameznikov in usmerjena k dolgoročni dobrobiti ter ugledu države. Zunanja politika se namreč dela na dolgi rok in predvsem v ozadju, ne zgolj za čas mandata posameznega ministra ali veleposlanika.

Minister za zunanje zadeve naj bo karierni diplomat, s poznavanjem sistema in brez madeža, ki bi nanj in njegovo delo metal slabo luč. Prav tako naj bodo temelj sistema karierni diplomati.