Helikopterska zgodba: ko posnetki govorijo drugače od izgovorov ministra Poklukarja

Ko je notranji minister Boštjan Poklukar danes na vrat na nos sporočil, da odreja izredno notranjo revizijo postopka javnega naročila dveh reševalnih helikopterjev, je postalo jasno, da se politična zgodba, ki se vleče že mesece, začenja lomiti v škandal.

Šele ko so kamere TV Slovenija predvajale posnetek sestanka, kjer policijski piloti odkrito dajejo prednost helikopterjem italijanskega proizvajalca Leonardo, je Poklukar presenetljivo “spregledal”, da zadeva morda vendarle ni brez madeža.

Javni razpis za nakup helikopterjev za nujno medicinsko pomoč je bil za ministra še včeraj “transparenten in zakonit”, a razkriti posnetki kažejo drugačno zgodbo. Na januarskem sestanku na Brniku, v času, ko je razpis še potekal, so predstavniki policije in ministrstev razpravljali tako, kot da je Leonardo že končna izbira. “Absolutno bi si želeli 169-ko,” je eden izmed pilotov jasno povedal. To ni več razprava o kriterijih, ampak skoraj priznanje, da so bila merila razpisa pisana na kožo izbranemu ponudniku.

Poklukar je sprva trdil, da je posnetek “nedolžen” in da iz njega “ni razvidno favoriziranje”. Toda to trditev je nemogoče spraviti v isti stavek s surovim zvočnim dokazom, kjer ljudje, ki so sodelovali v postopku, govorijo ravno o tem. Minister se je ujel v lastno past: prej je zatrjeval, da očitkov o favoriziranju sploh ni, zdaj pa je moral priznati, da je notranja revizija nujna.

Toda znotraj zgodbe o dveh helikopterjih se skriva še večje vprašanje – ali gre zgolj za strokovni spor ali za poskus privatizacije helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP)? Sam Poklukar je že večkrat namignil, da so razkritja “poslednji poskus privatizacije”. To je priročen izgovor,  namesto da bi pojasnil, zakaj so piloti že med razpisom vedeli, da je Leonardo najboljša možnost, s prstom kaže na “zunanje interese”.

A tudi stroka ni enotna. Sekcija reševalcev urgentne medicine in sekcija urgentnih zdravnikov sta jasni: helikopterji Leonardo niso optimalni za reševanje, saj njihova konfiguracija otežuje intubacijo poškodovanca med letom in omejuje prostor pri prečnih nosilih. Tri zdravnike iz Brniške enote je nato presenetljivo obšel “preobrat”. Kolegi iz stroke so nad tem zastrigli z ušesi. Je šlo za strokovni konsenz ali za tiho prisilo?

Politični odzivi pa še dodatno kažejo, da zadeva smrdi. V opoziciji (NSi, SDS) zahtevajo parlamentarne komisije, nujne seje in razveljavitev razpisa, tudi z argumentom, da so se mnenja stroke naenkrat čudežno spremenila. “Na pol” kritični so celo v SD-ju, ki običajno ščiti ministre koalicije: njihov poslanec Prednik je jasno dejal, da pričakujejo ponovitev postopka, če se pokažejo nepravilnosti.

Medtem minister Poklukar vztraja pri dveh izjavah, ki se skoraj izključujeta: “Trdim, da je bilo vse zakonito” in hkrati “počakali bomo na revizijo, da preverimo, ali je bilo zakonito”. To je tipičen politični manever: priznati dovolj, da se kriza navidezno obvladuje, in obenem zatrjevati popolno nedolžnost. A dejstvo, da pogodbe z Leonardom ne bo, dokler revizija ne pove svojega, pomeni, da se minister sam ne upa več zanesti na lastne besede.

V celotno zgodbo se vse bolj vpisuje slovenska tradicija: vsak velik javni nakup prej ali slej razkrije zakulisne igre. Leta 2006 je država poskusila z zasebnim modelom HNMP preko AMZS in Flycoma, a je projekt propadel zaradi stroškov in sporov. Danes, skoraj 20 let kasneje, se isti duhovi vračajo v obliki lobiranja, delitve na “ekipo Airbus” in “ekipo Leonardo”, obtožb o privatizaciji in dvomov o strokovnosti razpisnih komisij.

Najbolj skrb zbujajoče je, da je ob vsem tem dejanski cilj, reševanje življenj, potisnjen v ozadje. Stroka opozarja, da izbrani helikopterji morda ne bodo omogočali optimalne oskrbe kritičnih bolnikov. Če bo nekdo umrl, ker intubacija med poletom ni bila mogoča, bodo odgovornost nosili politiki, ki so ignorirali opozorila. Kot so zapisali reševalci: “Odgovornosti za posledice ne bomo prevzeli.”

Danes se Slovenija sooča z nekoliko grotesknim prizorom: minister, ki se brani, da je vse zakonito, a hkrati naroči revizijo; zdravniki, ki čez noč zamenjajo stališča; opozicija, ki zahteva razveljavitev razpisa in javnost, ki se sprašuje, ali gre spet za klasičen primer “kdo bo zaslužil”.

Če je Poklukar mislil, da bo zgodbo umiril z notranjo revizijo, se je uštel. Posnetek je namreč postal neizpodbitno dejstvo, ki kaže, da njegovi izgovori ne držijo več.