Slovenija ni favorit, nemoč ni nič novega
“Prepričan sem, da se fantje ne bodo osramotili” in “Naš cilj je napadati iz ozadja.” Tako sta trenutni domet slovenske košarkarske reprezentance tik pred današnjo večerno premiero na Eurobasketu 2025, v dveh stavkih in prav nič motivacijsko, povzela športni direktor reprezentance Saša Dončić in selektor Aleksander Sekulić.
Da je Slovenija po zlatu leta 2017 in četrtem mestu na olimpijskih igrah 2021 izgubila stik z evropsko elito, ni nič novega. Na to nas zadnje tri sezone, vedno v toplem delu leta, spomnijo neprijetno visoki porazi proti “velikim” reprezentancam stare celine. Septembra 2023 z 29 točkami razlike proti Nemčiji (svetovno prvenstvo), julija 2024 z 28 točkami razlike proti Grčiji (kvalifikacije za OI) in nedavni debakel na prijateljski tekmi proti Srbiji, ki se je v Beogradu končal s kar 34 točkami zaostanka.
Da Slovenija ni več favorit, je torej stara novica. Da gre po treh letih in šokantnem izpadu v četrtfinalu Eurobasketa – prav proti današnjim nasprotnikom Poljakom – krivulja še naprej navzdol, pa imamo vso pravico opaziti, mar ne?
Iskanje zunanjih sovražnikov
Tisto, kar je letos novo ali pa še posebej močno izraženo s strani košarkarske zveze, strokovnega štaba in nekaterih košarkarjev, je “iskanje zunanjih krivcev” za (niti ne tako) občasno popolno nebogljenost na parketu. Krivi so jim vsi: nekdanji direktor reprezentance Rašo Nesterović in zlati kapetan Goran Dragić, s svojimi občasnimi komentarji; pa Vlatko Čančar in Josh Nebo, ki ju Olimpia Milano ni spustila na evropsko prvenstvo; ter, seveda, vedno priročna domača javnost.
Začnimo s tem. Po edini zmagi na pripravah, v Stožicah je “padla” Velika Britanija, ki nikakor ne sodi v isti kakovostni razred, si je na račun slovenske javnosti v pogovoru za nacionalno televizijo dušo s skoraj že “politikantsko” izjavo olajšal veteran Edo Murić: “Tako negativnega ozračja okoli reprezentance v javnosti, kot je zdaj, še ni bilo. Pustite nas, da delamo.”
Kdo točno naj jim ne bi pustil, da delajo, 33-letni Murić, ki se po tem prvenstvu poslavlja od dresa z državnim grbom, ni pojasnil. Mu pa svetujemo, da svojo frustracijo že nocoj sprosti v agresivnem pristopu na parketu, saj od egotripa pred mikrofoni, kjer je med drugim povedal, da imajo v slačilnici tudi letos “dovolj nore glave” za najvišje dosežke, nihče nima nič.
Slovenija nima prve peterke
Prikazano na šestih pripravljalnih tekmah, od tega petih objektivno težkih, kaže naslednje: Slovenija nima prve peterke, za zdaj ima njeno tričlansko ogrodje. To so Luka Dončić, Klemen Prepelić in Gregor Hrovat – v tem vrstnem redu. Vse ostalo je – milo rečeno – nedorečeno.
Tudi vlogi Eda Murića, ki je po že omenjeni čustveni izpovedi v medijih s pičlima 2 točkama dobesedno “mrknil” na tekmi v Beogradu, ki naj bi jo sicer, kot se je izrazil, “komaj čakal”, in Alekseja Nikolića, člana zlate reprezentance iz 2017, ki v vlogi klasičnega “ostrostrelca” na polovici pripravljalnih tekem ni bil sposoben preseči 3 točk (proti Nemčiji, Veliki Britaniji in Srbiji).
Tu je še izkušeni, naturalizirani center Alen Omić, ki je na priprave vskočil v zadnjem hipu in za zdaj (ob korektnem pristopu) še ni dokazal, da je pravi naslovnik za “radarske podaje” Luke Dončića. Sta pa s pogumnimi predstavami selektorju na krilnih pozicijah vrgla rokavico Martin Krampelj in morda z energijo, “peno na ustih” in karizmo na parketu še najbolj 24-letni Rok Radović, ki je po brezkrvnem polomu s Srbijo (106:72), kjer je bil s 13 točkami ena redkih svetlih točk večera, komuniciral povsem drugače od mnogo bolj izkušenega Murića: “Lahko obljubim, da se to ne bo več zgodilo. Na evropsko prvenstvo bomo odšli kot lačni psi.”
Nepotrebna drama direktorja in predsednika
In prav od uspešne in pravočasne integracije omenjenih treh bo v največji meri odvisno, ali je Slovenija na Eurobasket letos samo odpotovala, ali pa bo na njem tudi resno tekmovala.
Zato je rohnenje Dončića starejšega o tem, “da bo govoril s slovensko vlado”, saj je Američan Josh Nebo, ki se po poškodbi ni odzval vabilu na Eurobasket, “dobil slovenski potni list za igranje košarke”, neproduktivno. Prav tako nepotrebna pa je tik pred prvo tekmo tudi živčna izjava predsednika Košarkarske zveze Mateja Erjavca: “Če igralec želi, je možno vse, to pogrešam pri Čančarju,” potem ko je še konec julija na temo Nebo – Vlatko Čančar izjavil: “Glede na sezoni, ki sta jih imela in poškodbe, s katerimi sta se soočala, gre razumeti tako klub kot njiju.”
Se direktor in predsednik sploh zavedata, da z dramatiziranjem okoli tistih, ki jih na turnirju ne bo, izražata tudi precej glasno nezaupnico tistim, ki so oddelali priprave in bodo čez nekaj ur stopili na parket? Podobno se človek vpraša, čemu so ob (ne)načrtovani pomladitvi ekipe potrebne selektorjeve besede, ki jih je izrekel o najmlajših potnikih na prvenstvo: “Če bi bili že zdaj vrhunski, bi igrali za Real, Barcelono ali Bayern.”
Dončiča st., Erjavca in Sekulića velja ob tem spomniti ravno na visoka poraza z Nemčijo (-29 točk) in Grčijo (-28 točk) iz preteklih let, pri čemer so septembra 2023 igrali tudi Mike Tobey, Jaka Blažič in Zoran Dragič, julija 2024 pa sta bila v kadru tako Čančar kot Nebo. Slovenija je bila “velikim” kljub temu povsem nekonkurenčna.
Jasni kriteriji za Sekulića?
Tisto, kar v poplavi besed od najbolj odgovornih tudi letos pogrešamo, pa so jasni in nedvoumni kriteriji: kaj bo po koncu Eurobasketa štelo kot uspeh in kaj kot neuspeh?
Avtor komentarja je prepričan, da bi moralo biti v družbi Poljske, Belgije, Izraela in Islandije vse, kar bo manj od 2. mesta (za favorizirano Francijo) v predtekmovalni skupini D, nesprejemljivo. 3. ali 4. mesto v predtekmovanju zelo verjetno prinašata tudi hiter izpad v osmini finala: obračun s Španci oziroma Grki.
Uvrstitev med 8. in 16. mesto bi morala pomeniti nepreklicen konec ere Aleksandra Sekulića na slovenski klopi. Po drugi strani bi bila uvrstitev v četrtfinale, glede na razmere, objektiven uspeh. Če jim uspe, bom prvi čestital.
Nimam pa glede Murićevih “norih glav” najboljšega občutka. In tudi ne glede tega, ali so Luka Ščuka, Mark Padjen, Leon Stergar in Robert Jurković ta trenutek res bolj samoumevni potniki na prvenstvo kot 36-letni Zoran Dragić.
Ego naj pokažejo na parketu. Slovensko javnost pa lepo pustijo na miru. Jih gledamo. Sr(e)čno, Slovenija!
Komentirajo lahko naročniki