V tej državi imamo dve vrsti pluralizma. Prvi je deklarativen: lepo napisan v programih, skrbno izrečen v javnih nastopih, povzdignjen do kulta »mostograditeljstva«. Drugi je dejanski: umazan, naporen, nepredvidljiv in zato zelo redek. Ker zahteva nekaj, česar se bojimo na obeh polih – boj argumentov. Ne v smislu kričanja, temveč v smislu trde intelektualne obrti, kjer štejeta doslednost in dokaz, ne pripadnost in parola.
Na desnici se prevečkrat tolažimo z idejo, da smo »naravno« bolj demokratični. Lepo, toda demokracija se ne meri po samopodobi, izmerjeni z lastnim metrom, temveč po tem, koliko drugačnih glasov prenesemo v lastnem prostoru in koliko smo pripravljeni svoje teze brusiti na ostrini tujih protiargumentov. Ni dovolj, da dvigneš glas proti zamolčevanju v mainstreamu, če potem v lastnem dvorišču repliciraš isti refleks: na nesoglasje odgovoriš s parolami, na zahtevo po dokazu z etiketami, na drugačen konservativni poudarek pa z osebnim napadom. Stara garda se rada hvali z neodvisnostjo duha, a jo prepogosto zamenja z alergijo na vsako vprašanje, ki ni spoštljivo retorično poklekanje.
Druga stran igra drugačno, vendar bolj učinkovito igro. Največji nateg ni polemika, temveč zamolčevanje. Tu so glavni mediji izvrstni: ignoranca kot metoda. Ne izzovejo te v ring, ne odprejo prostora, v katerem bi se mnenja križala in jasnila. Enostavno te ni. Ne kot sogovornika, ne kot podatka, ne kot primera dobre prakse. Dogodki na verskem in humanitarnem področju, resne analize, uspešne civilne pobude, tudi resne strokovne kritike – če ne krepijo želenega narativa, izginejo pod preprogo. To ni pluralizem, to je totalitarizem tišine. Totalitarizem, ki pa na svoji strani dovoli širino razprave, ker vedo, da dokler konj vleče v isto smer, bodo vseeno prišli na cilj.
V takem okolju je skušnjava razumljiva. Desnica se zapira v tople sobe odmevov, ker je zunaj mrzlo. A ravno to je pot v intelektualno zimo. Soočenje argumentov ni mostograditeljstvo. Soočenje je boj. Ne zato, da bi si nazadnje segli v roke v topli skladnosti, temveč zato, da bi nekdo zmagal – z argumentom, ne z diskreditacijo. Sodobna javnost ni katehumenat, ki čaka na našo pridigo. Javnost je porota. Prepričaš jo tako, da teza preživi navzkrižno zaslišanje.
Večkrat v Cerkvi govorimo o tem, da je pristop k sodobnemu oznanjevanju enak misijonarstvu v tretjih državah, saj že dolgo nismo več večinsko prepričanje v tej državi. Enako pa je dejansko tudi s političnim »oznanjevanjem«. Je v enakem misijonarskem izzivu, saj pomladi že dolgo ni več. In v tridesetih letih samostojnosti je politična levica odlično odigrala igro izločanja konservativnih vrednot ter demonizacije njenih nosilcev v vseh porah družbe.
Vendar pa je za boj v zimskih razmerah ključno razumevanje, da je politično in kulturno debaterstvo obrt. Obrtnik postaja dober samo z vajo. To pomeni: vstopati v razprave, kjer nisi doma, prenašati vprašanja, ki niso prijazna, in sprejeti, da te bodo včasih »razstavili«. To ni sramota. To je edini način, da spoznaš lastne šibke točke in izboljšaš orodje. Če pa prepričujemo le svoje, se zgodi predvidljivo: zmagujemo v sobi, izgubljamo v družbi.
Vstopati v razprave, kjer nisi doma, prenašati vprašanja, ki niso prijazna, in sprejeti, da te bodo včasih »razstavili«. To ni sramota. To je edini način, da spoznaš lastne šibke točke in izboljšaš orodje.
Menjava mnenjskega udobja z mnenjsko disciplino
Zakaj ne zamenjamo mnenjskega udobja za mnenjsko disciplino? Ko nasprotna stran nastopi s svojimi tezami, ne sprašujmo najprej, ali je tisti, ki stoji nasproti, res 100% »naš«. Sprašujmo raje: kakšen je dokaz? Ali so premise pravilne? Je sklep zavezujoč? In povratno: ali so naši argumenti res v svoji najboljši možni obliki? Ali smo sposobni povedati isto resnico bolj jasno, bolj pošteno, bolj strokovno? Če ne, je problem v nas, ne v občinstvu. Nov rod se oblikuje v takem okolju, ne v ropotarnici nostalgije. Mladi morajo dobiti orodja, da spregovorijo, in ne pogorijo ob prvi retorični prevari nasprotne strani. Dokaz, da ta moč obstaja na desnici, je ravno zadnja referendumska kampanja.
Zato prenehajmo poveličevati »mostove« kot zlovešč cilj in demonizirati vse, ki se spustijo v debato z nasprotno stranjo. Most je sredstvo. Cilj je resnica. In resnica je v javnem prostoru dosegljiva le skozi konflikt argumentov pod minimalnim skupnim imenovalcem pravil: spoštovanje, čas, dokaz, repliciranje, priznanje napake. Na desnici si moramo nehati čestitati za pluralizem, dokler se bojimo drugačnega konservativnega naglasa. Na levici pa je za to treba odložiti refleks moralne nadvlade, ki je samo drugačna oblika strahu pred razpravo. Zamolčevanje ni zaščita ranljivih. Je zaščita šibkih tez.
Če k temu dodamo še praktično noto: preizkus pluralizma niso manifesti, temveč uredniške odločitve. Koga povabimo, komu damo prostor za repliko, komu zmoremo reči »dobro vprašanje« in komu »tu sem se zmotil«. Varno je boksati s senco. Težje je v ring stopiti z nasprotnikom, ki zna udariti. A samo tak dvoboj brusi oba. Ni naključje, da skupnosti, kjer je mnenjski boj discipliniran, rodijo boljše ideje, boljše politike in boljše javne službe. Tam se odgovornost meri v argumentu, ne v radiu kričač.
Ne, dialog ni most. Dialog je ring. Z minimalnim pravilnikom, z močnim sodnikom in z veliko publiko, ki zna razlikovati med blefom in udarcem. Če se bomo desno zadovoljili s samohvalnim sprehodom med lastnimi, bomo za vedno ostali tekmovalci brez tekem. Če bo levica nadaljevala s tihim totalitarizmom zamolčevanja, pa bomo še naprej družba z amputiranim delom narodnega telesa. In časi, ki prihajajo, bodo od nas zahtevali, da sprejmemo najboljše rešitve obeh pljučnih kril. Drugače bo levica spet žrtvovala narod za dosego ideoloških ciljev.
Soočimo se, da bi zmagali – ne drug nad drugim na isti strani, temveč skupaj nad lažjó, udobjem in intelektualno lenobo. Vse drugo je terapija za posamezni ego. In ego sam ne zdrži niti prve runde v resničnem ringu.
5 odzivov na “Težave z dialogom na desnici: dialog ni most, dialog je ring”
Živimo v državi, kjer se narod v rignu bojuje za Kučana ali Janšo. Še huje, oba se svojim privržencem prikazujeta kot rešitelja. Moje osebno mnenje je, da se gradi t.i. kult osebnosti, ki bi ga lahko primerjli z vero. Ogromno levičarjev vidi v svojem Kučanu Boga ter v nasprotnikih hudiča. In nič drugače ne gledajo SDS volivci na svojega Janšo. Kam to pelje vidimo zadnjih 30 let.
To je Slovenski ring: za ali proti Janši oz. Kučanu. Oba ponujata kruha in iger. Čudi me, da so v tem ringu tudi t.i. intelektualci. Ne razumem kako lahko vidijo tako črno belo: v svojem junaku dobro, v drugem pa absolutno zlo. Ne pogovarjamo se o enormni javni porabi. Ko so na oblasti, le to samo povečujejo.
Vedno, ko se pojavi tretja pot, pa seveda zapelje v te dve pogubni smeri. Kaj je zadaj? Druge razlage, kot da gre za stalno plenjenje iz državnih jasli ni. Plen se deli po formuli koliko pripada enemu in koliko drugemu. Tretjega tu ne sme biti. Pa verjamem, da imamo v politiki ljudi in tudi stranke, ki so zmožne to prekiniti. Potrebno jim je podeliti mandat. Kdo govori o manjših davkih, poštenem plačilu za pošteno delo ipd…?
Smo zmožni že na teh volitvah narediti konec polarizaciji Kučan (novo-stari obrazi) in Janša? Nekateri pravijo, da je potrebno počakati na umik Janše, a menim, da tega ne bomo doživeli – saj se sam ne bo umaknil dokler bo v fizični kondiciji. Ko pa se bo umaknil, ima gotovo podmladek, ki bo peljal isto pot naprej kot jo Kučanov podmladek že zelo uspešno pelje.
Zelo dobro besedilo.
V dialogu imamo kristjani eno veliko prednost. Naš vzor je Jezus in njemu nasprotna stran ne more nič očitati, ker nič ni. Njegov nauk je popoln in sploh ni dvoma, da je z njim možno zmagati v vsaki debati. (No ja, pomaga če človek krščanstvo zares dobro razume in je nekoliko spreten.)
Problem je, če človek nastopa kot zagovornik te ali one stranke ali podpornik tega ali onega voditelja ali pripadnik tega ali onega ceha. Ljudje smo grešni in nasprotnik v debati takoj najde napako našega idola. V debati hitro pogorimo in to niti ne po naši krivdi.
Veliko bolje je nastopati kot samostojna, zrela osebnost. Krščanski moralni temelj daje skozi tisočletja prečiščeno trdnost. Imeti Boga na svoji strani je neprecenljivo. Nauk je pa itak tak, da je najboljši za človeka in brez vsakega nasprotja z znanostjo. Tako da kdor trdi kaj nasprotnega, nima šans.
Zdaj ima neko hecno društvo, ki je že pogorelo v dialogu, idejo, da bi nekaj rovarilo proti kristjanom. Stvar je kar resna, kapitala in sredstev je zadaj veliko. Mislim, da je pri nas dozorel čas, da se neka generacija kristjanov bolj intenzivno udeležuje debat, tako kot se je to začelo pred nedavnim referendumom. Čas je za prekvašenje družbe.
Res dober prispevek. Čestitke avtorju. Pometimo najprej pred svojim pragom ( pa bo cel svet čist).
Največja težava je v tem, da slovenski konservativni pol še ni našel politika. V 30+ letih se je nabralo kar precej kekcov in podobnih , ki jih je politika sicer veselila, a političnega talenta niso imeli.
Drug večji problem je, da na tem polu nekdo zase misli, da je večen in nezmotljiv, da ima pravico ugrabiti ta pol slovenskega političnega spektra in od njega ali iz njega izgnati vse pogencialne konkurente. Kot nek vzhodnjaški guru okoli sebe ustvarja avreolo nezmotljivosti. Ipsediksizem ( ipse dixit) se reče temu. Ali po grško ” autos epha”, on sam je rekel. Dokler bo tako, je vsak klic k demokratizaciji konservativnega pola obsojen na neuspeh.
Roberto ( glej zgoraj) je odločno povedal. Se povsem strinjam. Pripomnil bi samo, da, ko omenja intelektualce je v zmoti. Niso intelektualci.
Večkrat, mnogokrag poslušam, da se ne da zmagati, na primer proti Jankoviču v Ljubljani in vsled tega se niti ne potrudijo postaviti kandidata, ki bi vsaj v drugi krog prišel. In, da, če bi se JJ umaknil, bi našli pa drugega za strelovod.
Oboje ne drži in je del tega, kar opisuje avtor tega članka. Bojimo se soočiti s samim seboj, s svojo nesposobnostjo, s svojo neumnostjo.
Bom povedal zgodbo:
Nedavno je v New Yorku zmagal kandidat ( sicer demokratske stranke a z demokrati nima nič) pol indijec, pol zamorc. Ne bom se spuščal ali so njegovi pogledi ok ali niso. O tem naj sodijo prebivalci tega mesta. Svojo kampanijo je pričel brez denarja, brez vsakršne medijske podpore. Eno leto je zbiral somišljenike in se lotil dela…. na koncu je zmagal v prvem krogu. Našel je pot do volilcev , našel je podpornike in zmagal proti kandidatu, ki je imel za seboj vse medije in za kampanijo na razpolago milojone dolarjev. Grozili so mu, zmerjali ga… še sam Trump se ga je grdo lotil. Zakaj je zmagal? Ker je politični talent za zmago pripravljen garati.
Komentirajo lahko naročniki