Golobova Koalicija je v državnem zboru sprejela pokojninsko reformo, ki med drugim zvišuje najnižje pokojnine in prinaša višjo odmero pokojnin za tiste z nizkimi dohodki. Hkrati pa podaljšuje referenčno obdobje za izračun pokojnin iz 25 na 35 let ter predvideva postopno daljše delo pred upokojitvijo.
Čeprav so po dolgih pogajanjih so pokojninsko reformo potrdili socialni partnerji na Ekonomsko-socialnem svetu, in to tako predstavniki delodajalcev kot predstavniki sindikatov. A bolj skrajni manjšinski del sindikatov je proti in ti so se organizirali v zbiranje podpisov za razpis referenduma.
Pristojni minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, jim je odvrnil: “Moj komentar bi bil zelo kratek in sicer: odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.”
Po svoje je zabavno gledati, kako se tako imenovana “delavska koalicija” bori proti ministru Levice, a hkrati je treba povedati, da ima tokrat prav Luka Mesec, pišemo v komentarju.
Delavska koalicija, ki združuje več kot 25 sindikatov in civilnodružbenih organizacij, je v parlament vložila skoraj 10.000 podpisov za začetek postopka za razpis referenduma. Da bi referendum res izvedli, bodo morali zbrati še 40.000 overjenih podpisov. Pobudniki trdijo, da bo reforma prinesla nižje pokojnine, daljšo delovno dobo in slabši položaj prihodnjih upokojencev.
Minister Luka Mesec njihove očitke zavrača in trdi, da je kampanja proti reformi osnovana na “neresnicah in zasebnih motivih”. Če bi reforma padla, opozarja, bi izgubili doslej najugodnejšo formulo za izračun pokojnin (70 % osnove) in številne izboljšave za najrevnejše upokojence, od dviga vdovskih in invalidskih pokojnin do uvedbe božičnice.
Stroka: zgodovina se ponavlja
V razpravo so se vključili tudi ekonomisti. Dr. Igor Masten je poudaril, da Slovenija reformo potrebuje zaradi staranja prebivalstva in pritiska na javne finance: “Če bo reforma padla, bo cena dolgoročno visoka. Vse več ljudi se upokojuje, delovno aktivnih pa je vedno manj. To pomeni, da pokojninsko blagajno vedno manj polni vedno manjši krog ljudi. Če ne bomo zdaj posegli v sistem, bomo kasneje plačali precej višjo ceno.”
Dodal je, da se odpor do reforme v marsičem ponavlja iz leta 2011, ko je podobno zavračanje nujnih ukrepov vodilo v odlašanje in slabšanje javnofinančnih kazalnikov: “Takrat smo imeli možnost narediti korak naprej, pa smo ga zaradi referenduma izgubili. Danes smo spet na isti točki – z razliko, da je prostora za manevre še manj.”
Na to se navezuje tudi spomin na leto 2011, ko je ekonomist dr. Sašo Polanec svaril, da bi zavrnitev reforme pomenila dražja posojila, slabšo bonitetno oceno in večje breme javnega dolga. Danes njegove besede zvenijo kot opozorilo, da posledice niso kratkoročne, temveč se kopičijo.
Po drugi strani je dr. Igor Kavčič opozoril, da mora vsaka reforma vzdržati preizkus pravičnosti in družbene sprejemljivosti. “Če ljudje dobijo občutek, da se breme nalaga zgolj na njihove rame, bo zaupanje padlo in brez zaupanja nobena reforma ne preživi,” je dejal. S tem je nakazal, da poleg ekonomske logike šteje tudi občutek enakomerne porazdelitve bremen.
Ministrstvo: dejstva proti strahovom
Na ministrstvu so poudarili, da se bo z reformo najnižja pokojnina zvišala, najrevnejši upokojenci pa bodo pridobili največ. Državni sekretar Igor Feketija je opozoril, da del argumentov sindikatov temelji na napačnih predpostavkah. Po njegovih izračunih bodo imeli zaposleni z najnižjimi dohodki zaradi višjega odmernega odstotka (70 namesto 63 %) pokojnine za več kot desetino višje.
Bo ponovitev zgodovine?
Pokojninske reforme so v Sloveniji tradicionalno politično in družbeno občutljive. Leta 2011 je referendum reformo pokopal, kar je takratni premier Borut Pahor označil za “humus za socialno demagogijo”. A ekonomisti so opozarjali, da zavrnitev ne reši ničesar – le odloži soočenje z neizogibnimi težavami.
Današnji protesti, podpisi in ostri očitki med obema stranema nakazujejo, da se zgodba ponavlja. Razlika je le v tem, da so zdaj v igri konkretne obljube: dvig vdovskih pokojnin, božičnica, višje invalidske pokojnine. Če reforma pade, pade tudi to. Če bo obstala, se bo treba sprijazniti z daljšim delom in drugačnim sistemom izračuna.
Med nujnostjo in sprejemljivostjo
Pokojninski sistem je temelj socialne države in eden najbolj občutljivih političnih terenov. Ekonomska stroka je enotna: reforme so nujne, sicer pokojninska blagajna dolgoročno ne bo vzdržna. A sindikati in del delavske javnosti se ne sprašujejo le o številkah, temveč o pravičnosti.
Ali bo reforma preživela referendum, je danes še odprto vprašanje. Jasno pa je, da se Slovenija spet nahaja na razpotju med dolgoročno fiskalno vzdržnostjo in kratkoročnim nezadovoljstvom ljudi, ki nočejo delati dlje za manjši kos kruha.
Po svoje je zabavno gledati, ko se delavska koalicija dvigne proti ministru Levice, ki je Golobovo vlado zvlekla toliko na levo, da ceno z razvojnim zaostankom plačuje vsa država. Ravno včeraj smo povzeli članek Dela, kjer pišejo, da se je Hrvaška v samo treh “Golobovih” letih po neto plačah Sloveniji približala iz 36 % na zgolj 10 % zaostanka. Še en mandat Golobovim, pa bodo Hrvati pred nami tudi po plačah.
Pa vendar, ko gre za pokojninsko reformo, je treba njen sprejem podpreti. Jasno je, da je sedanji sistem, v katerem se Slovenci upokojujemo najmlajši v celotni EU – moški v povprečju pri 62 letih in 9 mesecih, ženske pa pri 61 letih in 8 mesecih. Jasno je, da je ob obstoječih demografskih kazalcih, kjer se danes v Sloveniji rodi zgolj še dobrih 16 tisoč otrok, kar je pol manj kot pred tridesetimi leti, pa še k temu že 16 % delež prispevajo tujci, tako zgodnje upokojevanje nevzdržno.
Zato upokojitvenega sistema, v katerem bi upokojenci ob vstopu v pokoj z enako dolžino delovne dobe kot sedaj, dobivali tudi enako ali celo večjo pokojnino, enostavno ne more biti: sedanje delovno aktivne generacije se bodo upokojevale neizogibno nekoliko starejše in z realno primerljivo pokojnino kot sedanje, ali pa morda celo nekoliko nižjo. Tu enostavno ni druge matematike, referendum gor ali dol.
Komentirajo lahko naročniki