Brez slovenske udeležbe na Evroviziji? RTV končno ustregla desničarjem

Ste že slišali/prebrali novico, da se Slovenija prihodnje leto ne bo udeležila Evrovizije, če bo na njej sodeloval tudi Izrael?

Veliko gledalcev je potezi RTV Slovenija zaploskalo. Pa ne zaradi Izraela ali Palestine, ampak zaradi tega, ker so mnenja, da nima smisla zapravljati toliko davkoplačevalskega denarja za nek kvazi LGBTQ dogodek s precej povprečno glasbeno spremljavo.

Kljub temu pa je ta slovenska ‘grožnja’ še kar komična novica.

Še zlasti zato, ker Slovenija običajno sodeluje le v predtekmovanju Evrovizije, saj se praviloma v finale niti ne uvrsti. Česar pa ni mogoče reči za Izrael, ki je zadnja leta redno med najvišje uvrščenimi. Lani je bil celo drugo uvrščen. Če pogledamo podatke, je dobil po glasovanju gledalcev največ glasov med vsemi tako lani kot letos. Bil daleč najbolj priljubljen pri gledalcih, medtem ko mu je žirija dodelila občutno manj točk. To je razlog, da je bil končni rezultat “le” 2. mesto, kljub veliki podpori javnosti. Ker je pesem že utonila v pozabo, lahko upravičeno sklepamo, da je bila podpora širše evropske javnost Izraelu splošna, ne glasbena.

Za Izraelskim konjem se vedno kadi

Morda se komu zdi, da je ta poteza vodstva RTV Slovenija nekaj novega in udarnega, a to sploh ne drži. Smo v dolgi vrsti protestirajočih proti Izraelovemu krdelcu. Izrael namreč na Evroviziji že desetletja dviguje prah.

Če pobrskamo po evrovizijski zgodovini, najdemo zanimive podatke, ki imajo v luči sedanjosti še večjo jasnost. Ko je leta 1978 v Parizu Izrael prvič zmagal s pesmijo Izharja Cohena & Alphabeta – “A-Ba-Ni-Bi”, je bil preostali arabski svet tako besen, da so v več arabskih državah prekinili prenos, ko je postalo jasno, da bo Izrael zmagal. Jordanija je šla še dlje in javnosti predstavila napačne informacije, saj je trdila, da je zmagala Belgija, čeprav je bila ta dejansko druga. Pesem sama ni bila prav nič politična, a je zmaga imela velik geopolitični odmev. Simbolizirala je namreč legitimacijo države, ki je številne arabske države niso želele.

Posebne vrste ironija

Posebne vrste ironija je, da se bolj konservativni del Slovencev že leta pritožuje, da je Evrovizija z vso svojo LGBTQ navlako postala negledljiva in neprebavljiva. Že dolgo pozivajo RTV Slovenija, naj neha zapravljati milijone davkoplačevalskega denarja za tekmovanje, na katerem smo praviloma v spodnji tretjini.

Sedaj jim je javna televizija končno izpolnila to željo. Toda sam razlog, zaradi katerega so se za to odločili, je precej ironičen. Zaradi bojkota države, ki je pravzaprav izjemno tolerantna in progresivna do te iste ideologije, ki tako zelo moti slovenske konservativce.

Spomnimo se, da je prav Izrael, že davnega leta 1998, prvi poslal na Evrovizijo transspolno pevko Dano. Njena zmaga je sprožila burne odzive, tako navdušenje kot ostre kritike, še posebej v konservativnih krogih. Pesem je postala ikona LGBTQ+ skupnosti in simbol napredka na Evroviziji. Izraelskemu zgledu smo kmalu sledili tudi Slovenci, ko smo leta 2002 družno na Evrovizijo poslali Sestre.

Spomnimo se, da je prav Izrael, že davnega leta 1998, prvi poslal na Evrovizijo transspolno pevko Dano. Njena zmaga je sprožila burne odzive, tako navdušenje kot ostre kritike, še posebej v konservativnih krogih.

Glasbeni ali politični spektakel?

Pravzaprav to ali gre za glasbeni ali politični spektakel za nas niti ni zelo pomembno, saj ne glasbeno ne politično očitno v evropskem prostoru nimamo neke veljave. Vse manj pravzaprav. Verjetno bo Evrovizija lažje kot Izrael pogrešala Slovenijo. Najbrž povprečen gledalec Evrovizije niti opazil ne bo, da nas ni. Ali pa bodo končno opazili, da smo. Ker nas ni. Tudi to je promocija.

Pa če rečemo to, kar že vsi vemo – da je Evrovizija po potrebi družbeno-politično tekmovanje, bi lahko sklepali, da je tudi lanska in letošnja najvišja podpora evropskih gledalcev Izraelu, prav tako s strani evropske javnosti legitimirala njegovo pravico do obstoja in obrambe pred teroristi.

Zakaj imajo številni pripadniki skrajne levice in LGBTQ+ ideologije s tem težave je drugo vprašanje.

Pa da ne bomo nepošteni – težave imajo zaradi nedolžnih otrok in civilistov, ki umirajo v Gazi. Vendar pa je žalostna ironija to, da je za njihovo trpljenje v prvi vrsti kriva ista fanatična ideologija, ki vsak napredek, ženske pravice, pravice otrok, pravice gejev, trans spolnih oseb, tujcev … rešuje z javnim bičanjem ali celo kamenjanjem.