“Pod Golobovo vlado opažam tudi popoln nadzor nad večino medijev. To pomeni, da je v medijih manj kritike. Nastala je neke vrste simbioza med uredniki in njihovimi lastniki zaradi politično gospodarskih interesov. Tega je zdaj bistveno več kot pod desnimi vladami, ker one ne morejo vplivati na Delo, Mladino, Reporter, skratka, ta vlada ima na precej več medijev dejanski vpliv.”
Zgornji citat raziskovalne novinarke Nataše Markovič iz intervjuja na zanima.me na kratko povzema bistvo problema, ki ga ima slovenska demokracija pod levimi oblastmi, še najbolj očitno pa pod vlado Roberta Goloba. Podobno je na isti problem v oddaji Studio ob 17-ih opozoril nekdanji predsednik vlade dr. Miro Cerar, ki je govoril o tem, kako si oblastni politiki danes lahko privoščijo stvari, ki v preteklosti pri medijih in javnosti nikoli ne bi šle skozi, zdaj pa so to mini aferice za en dan, ki so jutri že pozabljene in pospravljene na smetišče politične zgodovine. Ugledni profesor je šel celo tako daleč, da je v primeru, da mediji, civilna družba (»kje so kolesarji?« se je vprašal) ne odreagirajo na ignoranco in celo diskreditacije politikov nadzorstvenih institucij države ali celo na očitne laži, takšno stanje lahko pripelje celo do diktature. Da, prav to besedo je dr. Cerar uporabil, in to ne v kontekstu vlade Janeza Janše, temveč neke druge vlade, oziroma njenega predsednika, ki naj bi nas pred »diktaturo fašistične desnice« celo ubranil.
In ravno v tem se skriva največja nevarnost: desnosredinske vlade so v Sloveniji pod brutalnim nadzorom – brutalnim pravim zato, ker gre kdaj celo predaleč, prestopa meje smiselnega. Zadnja tipična primera sta pregon nekdanjega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška zaradi nabav ventilatorjev v času covida, ki se je po petih letih izkazal za naupravičenega. Na tej medijsko izjemno podpihnjeni »aferi« so mu uničili ugled in v dobršni meri tudi kariero.
Drugi je škandalozno razkritje, da je evropska komisarka Vera Jourova slovensko ustavno sodišče dejansko obiskala z namenom vplivanja na konkretno zadevo – ustavno presojo Zakona o RTV Slovenija, čeprav so to javno zanikali tako na ustavnem sodišču kot ona sama. Milan Zver je po dveh letih pravdanja razgalil veliko prikrivanje, ki bi pod neko drugo oblastjo in drugo barvo evropske komisarke ter kompromitiranega predsednika ustavnega sodišča odjeknila kot atomska bomba – mediji bi zahtevali kri in glave vseh vpletenih, zdaj pa se ni zgodilo nič – dobesedno. Karikatura tega »niča« je mimobežna novica na MMC RTV Slovenija z naslovom, ki vsebino razkritja polaga v usta Milanu Zveru, ne pa dokumentu, v katerem je zapisana.
V levih vladah mu je bilo dovoljeno vse, v desnosredinski nič
Že omenjeni Zdravko Počivalšek, po srcu, vrednotah in družinskem poreklu čisti levičar, javno na lastnem izkustvu pove isto kot Nataša Markovič in Miro Cerar: »Ko sem bil minister v levih vladah, mi je bilo dovoljeno vse, v desnosredinski vladi pa mi ni bilo dovoljeno nič,« je v kamere ponovil ob tihem zaključku njegove sage, ki, predvidljivo, ni doživela niti desetine toliko medijske pozornosti kot takrat, ko so ga obesili na pranger samo zato, ker je po odstopu Šarca ob razmahu pandemije preprečil politično nestabilnost in omogočil 3. Janševo vlado.
Kdaj smo pristali na to, da se politik ob neprijetnih temah skriva za svojim odvetnikom, ki je povrh še aroganten in izključujoč?
Ker jih ravno naštevam, ne morem še mimo dveh nedavnih primerov, zaradi katerih bi Jenull in njegovi po ljubljanskih ulicah morali voziti kolesarske maratone. Prvi je Jankovićev dokončni poraz v boju proti Komisiji za preprečevanje korupcije na Evropskem sodišču za človekove pravice, drugi pa je diskreditacija te iste komisije s strani njegovega varovanca Goloba, ker si ga je drznila obravnavati zaradi njegovih spornih ravnanj na čelu oblasti. Pa da ne gremo spet v razvpiti posnetek iz predvolilnega časa, ko je pokroviteljsko moraliziral, kako on »resnično verjame v pravno državo«, zato bi ob ugotovljeni kršitvi integritete sam »zagotovo odstopil«.
Tri leta kasneje kredibilnost komisije, ki kršitev integritete ugotavlja v njegovem primeru, ruši tako, da njegov odvetnik javno interpretira osnutek ugotovitev medijem, ki jih sam izbere in povabi, druge pa meče skozi vrata. V nebo vpijoče je že to, da s(m)o mediji pristali, da se politik ob neprijetnih temah skriva za svojim odvetnikom, ki je povrh še aroganten in izključujoč.
Predstavljajte si, da bi Janez Janša v podobni zadevi zvedave novinarje ves teden preusmerjal na Francija Matoza, ko pa bi prišli na njegovo izjavo za javnost, bi jih Janšev odvetnik vrgel skozi vrata. Kako velik kres bi (upravičeno) zakurili »nikogaršnji hlapci« z RTV-ja in kako bi se kadilo izpod pedal Jenullovih kolesarjev!?!
Predstavljajte si, da bi Janez Janša v podobni zadevi zvedave novinarje ves teden preusmerjal na Francija Matoza, ko pa bi prišli na njegovo izjavo za javnost, pa bi jih Janšev odvetnik vrgel skozi vrata.
Demokracija je v Sloveniji ogrožena (samo) pod levimi vladami
Zaradi navedenega je vsakemu resničnemu demokratu, ne glede na svetovni nazor, jasno, da je demokracija v Sloveniji mnogo bolj v nevarnosti pod ljudmi tipa Robert Golob, kot je bila kadarkoli pod Janezom Janšo. Novinarka Nataša Markovič, ko gre za Golobov nadzor nad mediji, to odkrito pove, pa je pod prejšnjo oblastjo protestirala pred nacionalko v majici »Nikogaršnji hlapci«. Isto pove tudi dr. Miro Cerar, pa sam SMC-ja ne bi odpeljal v vlado Janeza Janše. In nenazadnje to pove sin mame partizanke, dobitnice partizanske spomenice, Zdravko Počivalšek, ki se vrednotno ali kot politik nikoli ni videl na desni, dokler ni izkusil sodelovanja z enimi in drugimi političnimi akterji.
Tisti, ki gledajo stran, molčijo ali pa relativizirajo početje Roberta Goloba na oblasti, bodisi niso demokrati, bodisi so preračunljivci in oportunisti, ki so svojo integriteto, vest in osebno svobodo prodali za udobje dodeljenih položajev, neusahljivih državnih napajalnikov in odmerjenih interesnih vrtičkov.
Teh je, ozirajoč se naokoli, v času Golobove svobode toliko, kot še nikoli.
Komentirajo lahko naročniki