Akademija Ivana Omana: je danes govoriti o slovenskem narodu sploh še sprejemljivo? (video)

V torek je v Škofji Loki potekala tretja spominska akademija Ivana Omana z naslovom Slovenski narod včeraj, danes, jutri. Dogodek, ki postaja tradicionalen, je tokrat izpostavil temo, ki je iz javnega diskurza vse bolj, zdi se da tudi namenoma odrinjena, obenem pa je za obstoj naroda bistvena: našo narodno istovetnost.

V preambuli k temeljni ustavni listini, ki je določila našo državnost in začrtala samostojno pot Slovencev in Slovenije v družbi ostalih narodov, je zapisano: “Izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Slovenije.” Ali je danes govoriti o slovenskem narodu sploh še sprejemljivo?

Ivan Oman je nekoč dejal: “Uboga Slovenija, kaj se ti dogaja! Vodijo te tisti, ki se bojijo celo pridevnika “slovenski”. Nihilisti, ki jim je že vsako prizadevanje za slovenstvo ekstremni nacionalizem. Nerazumljivo in nedopustno je, da šole ne vzgajajo v patriotizmu.” 

Slovenstvo se je tako znašlo v krizi: kdo ali kaj smo Slovenci? Če že vemo, kako smo nastali, mnogokrat ne vemo, kdo smo bili včeraj. Ali vemo, kdo smo danes, in kdo hočemo postati jutri? Bomo sploh lahko kdorkoli postali, ali bomo počasi, a neizbežno utonili v globino zgodovinske pozabe?

Na postavljena vprašanja so se v koordinaciji publicista in sociologa kulture Blaža Podobnika, Omanovega vnuka, trudili odgovoriti filozof, prevajalec in publicist Andrej Lokar, zgodovinar in teolog prof. dr. Simon Malmenvall, direktor podjetja Družina, pesnik in prevajalec Tone Rode ter nekdanji minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter poslanec NSi Janez Cigler Kralj.

Tematika nosi zadostno težo, da so dogodku prisostvovali tudi vidni predstavniki intelektualnega, verskega in političnega življenja, kot so ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, nekateri nekdanji in sedanja predsednica SLS Tina Bregant ter poslanca Državnega zbora Andrej Hoivik (SDS) in Janez Žakelj (NSi).

Samostojnost ni bila tisočletni sen Slovencev

Dr. Malmenvall je v uvodnem predavanju pojasnil koncept naroda kot kolektivne identitetne kategorije. Obstajajo različne oblike skupnosti, ki jih lahko veže pripadnost plemenu, jeziku, ozemlju, družbenemu sloju, političnemu nazoru, veri itd. Kategorija naroda tako ni najstarejša, in čeprav so zametki narodnih identitet obstajali skozi več tisočletij, lahko o modernih narodih govorimo šele v zadnjih stoletjih; Slovenci smo moderen narod postali konec 18. in v začetku 19. stoletja.

Kaj definira narod, kdo je Slovenec? Različni narodi so se oblikovali različno: Italijani in Francozi skozi pripadnost državi, Nemci po konceptu “Blut und Boden” glede na izvor in poselitveni prostor, Slovence pa je določila pripadnost jeziku. Preden smo postali moderni narod, so pri nas prevladovale identitete, pogojene z zgodovinskimi deželami, družbenim slojem in vero, kulturo na območju med vzhodnimi Alpami, zahodno Panonijo in Jadranom pa so pomembno sooblikovali tudi govorci nemškega in italijanskega jezika.

Z osamosvojitvijo smo Slovenci dosegli najuglednejšo stopnjo narodne zavesti, nismo pa dosegli izpolnitve tisočletnih sanj, pove Malmenvall, saj gre za razmeroma nov koncept. Po vstopu v EU leta 2004 pa družbeno vzdušje narodni zavesti ni naklonjeno, ugotavlja (kot tudi ne ostalim kolektivnim identitetnim kategorijam), saj se v duhu liberalizma poveličuje posameznika na škodo skupnosti.

“Nekoč je bilo nekaj, kar se je imenovalo slovenski narod”

Ob tem kot težavo Evrope izpostavlja tudi demografske težave ter dotok kultur, ki jih ni možno uvrstiti v evropski kulturni prostor. Kako naprej? Obstaja možnost zapolnitve evropskega prostora z novo civilizacijo, ki ne bo ne slovenska, ne krščanska, meni. Možna rešitev bi bila združitev jezika in domovine ter povezovanje na srednjeevropski ravni, od Poljske do Hrvaške, od Avstrije do Madžarske z namenom ohranitve identitete.

“Brez identitete ni družbene raznolikosti, brez ukoreninjenosti v lastno izročilo ni dialoga. Brez kolektivne pripovedi o preteklosti in prihodnosti ni odpiranja drugemu in drugačnemu,” izpostavlja in poudarja, da identiteta naroda daje možnost vračanja posameznika k še bolj prvinskim identitetam, kot sta družina in religija.

Zaključil je z mislijo: “Nocoj se spominjamo Ivana Omana in govorimo o identitetni kategoriji naroda. Nekoč v prihodnje pa se bodo drugi spominjali, da je obstajalo nekaj, kar se je imenovalo slovenski narod.”

Individualizem in “kolektivna blaginja” uničujeta narod

Zakaj je narodnost izrinjena iz javnega diskurza? Andrej Lokar vidi težavo v vseprisotni ideologiji liberalizma, ki po njegovo postavlja edini okvir politične družbe. “Antropocentrizacija”, ki jo je prinesel liberalizem, posameznika postavlja v središče, in ga “osvobaja” od vsega, kar naj bi ga utesnjevalo, tudi od izročila, osnovne prvine, iz katerega izhaja narodna istovetnost.

V praksi se to kaže v ideologiji blaginje posameznika, ki ji je v Evropi vse podrejeno, meni Janez Cigler Kralj. V tem se je tudi svoboda liberalnega posameznika izgubila, zato spet težimo h kolektivni blaginji. Woke ideologija je to nadgradila v totalitarizem, ki ne govori več o družini in demografiji. “Rešitev je le v tem, da konservativci ne priznavamo liberalističnega okvirja, in postavimo svojega. Individualizem vodi v raznarodovanje,” je prepričan politik NSi.

Tone Rode se je s tem strinjal in navedel italijanskega filozofa Del Noceja, po katerem obe skrajnosti liberalizma, komunistična in potrošniška, rezultirata v osiromašenemu in od državnega aparata odvisnemu posamezniku, ki ni zmožen živeti v skupnosti.

Hkrati pa je kot argentinski Slovenec izpostavil, da je na periferiji, v tujini, narodna zavest močnejša, saj je potrebno še bolj upoštevati tisto, kar te “naredi človeka” (tudi Malmenvall in Lokar izhajata iz Trsta). “Ne moreš biti pionir, če nisi dedič,” je citiral židovskega filozofa Heschela, in se sprašuje: “Kje smo vzgojili svoje dediče? Zakaj pomanjkanje veselja do življenja? Zakaj vsesplošna apatija?”

Država ne bo rešila demografije

Posledica te apatije so negativni demografski trendi, o katerih je iz svojih ministrskih izkušenj pričeval Cigler Kralj: na primeru Madžarske je razložil, da finančna vlaganja v dvig rodnosti ne bodo rešila težav. Madžarski trendi se kljub enormnim vlaganjem niso obrnili navzgor, in tudi v Sloveniji bi se zgodilo enako: “Taki ukrepi pridejo prav potem, ko se nekdo že odpre za življenje in se odloči za otroka.” 

Cigler Kralj meni, da rešitve ne more ponuditi politika, temveč jo lahko da le civilna družba, če damo mladim zavest, da ne blaginja, temveč darovanje za drugega prinese srečo. “Odprtost za življenje pridejo skozi skupnosti, ki gojijo živo vero. Tako lahko dosežeš svoje poslanstvo. Nato pride politika, ki temu pomaga.”

V tem kontekstu je gostja Tina Bregant opazila, da na splošno v družbi primanjkuje ljubezni. Kritična je bila tudi do digitalizacije družbe, ki je nasledila antropocentrizem: “Iz antropocena smo stopili v digicen, ki nas je z umetno inteligenco ujel nepripravljene, in bo končal družino in človeštvo, če v tem času ne pripeljemo ljubezni in sočutja.”

Dogodek si lahko ogledate v spodnjem posnetku: