4. avgusta 1995 se je ob 5. uri zjutraj začela operacija Oluja (Nevihta), največja vojaška operacija na evropskih tleh po koncu 2. svetovne vojne. Na 620-kilometrski fronti se je spopadlo skoraj 200.000 hrvaških vojakov in okoli 25.000 pripadnikov vojske samooklicane Republike Srbske Krajine (RSK). Operacija, ki je trajala le nekaj dni, je zaznamovala konec vojne na Hrvaškem in vrnitev več kot 20 odstotkov ozemlja pod hrvaški nadzor, a tudi množično izselitev srbskega prebivalstva, v prvem delu svoje analize poroča portal 24ur.
Hrvaška vojska (HV), okrepljena po uspešnih operacijah v letih 1993 in 1994, je bila dobro pripravljena. General Ljubo Česić ‘Rojs’ poudarja ključno vlogo predhodnih zmag, kot sta osvoboditev Dinare in Bosanskega Grahova, ter mednarodne podpore, vključno z orožjem iz Slovenije leta 1991. Ameriško svetovalno podjetje MPRI in podpora Pentagona sta prav tako prispevala k profesionalizaciji HV, čeprav Česić in ameriške oblasti zanikajo neposredno vpletenost ZDA v načrtovanje Oluje.
Nasproti je stala vojska RSK, ki je trpela zaradi pomanjkanja goriva, streliva in usposobljenega kadra. Polkovnik Kosta Novaković opisuje RSK kot “simulacijo države” z nestabilnimi strukturami, odvisno od črne trgovine in podpore ZRJ. Kljub načrtom za skupno obrambo z vojskama Jugoslavije in Republike Srbske je RSK ostala brez pričakovane pomoči, kar je dodatno oslabilo njeno obrambo.
Operacija se je začela s silovitim topniškim in letalskim napadom na poveljniške in komunikacijske centre RSK. Hrvaške sile so hitro napredovale, zlasti na jugu, kjer je 7. gardijska brigada prebila obrambo nad Kninom. Kljub začetnemu odporu na severu in v Liki je hrbtenica srbske obrambe popustila že prvi dan. Popoldne je predsednik RSK Milan Martić odredil evakuacijo civilistov, kar je povzročilo kaos in razpad fronte. Beograd, pod vodstvom Slobodana Miloševića, ni priskočil na pomoč, kar je zapečatilo usodo RSK.
Operacija Oluja je v nekaj dneh spremenila geopolitično sliko regije, a je pustila globoke rane. Medtem ko Hrvati slavijo zmago, srbska stran opozarja na humanitarno tragedijo, ki je sledila. Trideset let kasneje ostaja Oluja simbol zmage in bolečine, ki še vedno deli zgodovinska pričevanja.
Komentirajo lahko naročniki