Po desetletjih izogibanja neposrednemu vojaškemu spopadu z Iranom so ZDA pod vodstvom predsednika, ki je obljubljal mir, izvedle neposredne vojaške napade na iranske jedrske objekte v Natanzu, Isfahanu in Fordu, na BBC-ju piše glavna novinarka za zunanjo politiko, Lyse Doucet. Pentagon opisuje napade kot “največji operativni udar B-2 v zgodovini ZDA”, ki je povzročil “izjemno hudo škodo”. To je zgodovinski trenutek, ki vzbuja zaskrbljenost po svetovnih prestolnicah, saj lahko naslednji koraki Irana močno vplivajo na stabilnost v regiji.
Iranski vrhovni voditelj, 86-letni ajatola Ali Hamenei, naj bi se zatekel v bunker. Pred njim je težka odločitev: premalo odločen odziv bi oslabil njegov ugled, premočan pa bi lahko ogrozil obstoj Islamske republike. Analitiki, kot je Sanam Vakil iz Chatham Housea, opozarjajo, da bo Hameneijeva poteza ključna za njegovo zgodovinsko zapuščino.
Iran, ki se sooča z oslabljeno mrežo zavezništev po izraelskih napadih, ne želi vojne, a njegov ugled regionalne sile je načet. Revolucionarna garda grozi z maščevanjem, ki bo v ZDA povzročilo “trajno obžalovanje”. Možnosti, kot sta napad na ameriške baze ali zaprtje Hormuške ožine, nosijo tveganje za eskalacijo, predvsem pa za Iran še bolj boleče povračilne ukrepe.
Predsednik ZDA, ki je Iran označil za “nasilneža Bližnjega vzhoda”, vztraja pri miru, a Iran diplomatsko pot zavrača kot kapitulacijo. Evropski voditelji pozivajo k deeskalaciji, a opozarjajo, da Iran ne sme pridobiti jedrskega orožja. Paradoksalno bi lahko ameriški napadi Iran celo spodbudili k hitrejšemu razvoju jedrskega programa, opozarja Ellie Geranmayeh iz Evropskega sveta za zunanje odnose.
Komentirajo lahko naročniki